Bivanje in raziskovanje vesolja je nekaj kar še vedno buri človeško domišljijo. Verjetno tudi zato, ker imajo priložnost »tja gor« oditi le redki. Astronavti svoje izkušnje z bivanjem v vesolju po navadi opisujejo kot fenomenalne, čudovite, fantastične in kar je še podobnih presežkov, le redko pa omenijo, da se človeško telo na vesolje pravzaprav ne odziva najbolje.

Prvi znaki, da človeško telo ni ustvarjeno za bivanje v vesolju, se pokažejo praktično takoj po prihodu astronavtov na mednarodno vesoljsko postajo – gre za slabost, omotico, občutek stalnega padanja. Vzrok za te spremembe se skriva v naših ušesih, pravi dr. Rachael Seidler z Univerze v Michiganu, ki sodeluje tudi z ameriško vesoljsko agencijo NASO.

Drugače deluje vestibularni sistem, ki skrbi za naše ravnotežje. Če na Zemlji nagneš glavo na stran, se zaradi težnosti tekočina, ki se nahaja v vestibularnem organu, premakne in na podlagi tega možgani prejmejo informacijo o položaju telesa. To v vesolju seveda ne deluje tako, saj gre za breztežnostni prostor.

Možgani se morajo zato v vesolju znova naučiti, katere znake o drži telesa upoštevati, da bo mogoče določiti njegov položaj. V vesolju je namreč zelo težko reči, kaj točno je zgoraj in kaj spodaj, telo pa se stalno nahaja v breztežnosti.

Prav breztežnost je vzrok za nadaljnje spremembe v delovanju naših možganov in posledično tudi telesa, ki se včasih odrazijo tudi v spremenjenem videzu astronavtov.

Ko si na Zemlji, težnost tvoje telo in tekočine v njem vleče k tlom. V vesolju pa tega ni, zato se telesne tekočine porazdelijo drugače. Veliko več kot prej jih je v glavi in možganih ter okoli njih. Ko gledamo fotografije astronavtov, vidimo, da imajo tisti, ki začenjajo svoje bivanje tam, bolj zabuhle obraze.

Tekočine, ki pritiskajo na zgornji del telesa, pa povzročijo tudi zanimiv fenomen, ki bi mu lahko rekli “sosedova hrana je vedno boljša”. O tem je spregovoril ruski kozmonavt Saližan S. Šaripov, ki je bil v vesolju dvakrat, skupaj pa je tam preživel 201 dan.

Kozmonavti si pred poletom v vesolje sestavimo poseben meni, potem pa med poletom ugotovimo, da okusi niso čisto enaki in imaš vedno občutek, da je sosedova hrana boljša.

Dr. Seidler pojasnjuje, da je razlog za takšne spremembe, o katerih astronavti pogosto poročajo, že omenjena prerazporeditev tekočin. Gre za pojav, podoben prehladu, ko ne moremo dobro vonjati in ko zaradi tega hrana nima enakega okusa.

Spremeni se tudi struktura možganov

Zaradi tekočin, ki pritiskajo na možgane, in drugačnih funkcij posameznih delov telesa, se spremeni tudi struktura možganov, točneje možganske sivine. Najnovejše ugotovitve kažejo, da prerazporeditev tekočin vpliva tudi na položaj možganov, ki se premaknejo še nekoliko bližje lobanji.

V spodnjem delu možganov je zaradi tega manj možganske sivine, ki se po večini premakne v zgornji del. To ne pomeni, da zaradi tega odmirajo nevroni. Nikakor ne. Mislimo, da gre le za prerazporeditev tkiva, ki jo povzročijo telesne tekočine. Smo pa povečano količino možganske sivine opazili tudi v delu možganov, ki nadzorujejo premikanje nog. Mislimo, da je to povezano z možgansko plastičnostjo. Da je posledica privajanja možganov na novo okolje.

Koliko časa lahko človek preživi v vesolju brez škodljivih posledic, ni znano

Ker se možgani med bivanjem v vesolju privadijo na nove razmere, imajo astronavti velike težave, ko se vnovič vrnejo na Zemljo.

V prvih tednih po vrnitvi opažamo nekatere stranske učinke bivanja v vesolju. Imajo težave z ravnotežjem, koordinacijo očesnih gibov, zaradi tega nekaj tednov ne smejo voziti avtomobila.

Zanimivo je, da so njihovi možgani takrat podobni  možganom ostarelih ljudi. Zaradi teh vzporednic znanstveniki upajo, da jim bo s preučevanjem možganov astronavtov uspelo ugotoviti tudi več o starajočih se možganih, se dodaja dr. Seidler.

Zelo pestro je dogajanje na področju raziskav cilj katerih je ugotoviti, ali bivanje v vesolju pusti dolgoročne posledice na možganih, ali se ti po vrnitvi na Zemljo vrnejo v prejšnje stanje ali ostanejo drugačni ter koliko časa lahko človek brez večjih škodljivih  ali življenjsko nevarnih posledic preživi v vesolju. Dr. Seidler pravi, da odgovorov na ta vprašanja nima. Upa pa, da bo z nekaterimi lahko postregla prav kmalu. Trenutno namreč opravlja več raziskav, v okviru katerih proučujejo možgane astronavtov pred, med in po bivanju v vesolju. Nekaj vmesnih ugotovitev ji je že uspelo zbrati.

V raziskavi, ki smo jo opravili, smo skupino astronavtov, ki je bila v vesolju le nekaj tednov, primerjali s skupino, ki je bila tam pol leta. Ugotovili smo, da so učinki na skupino, ki je v vesolju dalj časa, večji. A zanemarljivo večji.

Dodaja še, da pravzaprav ne vemo, kaj se zgodi s človekom, ki bi v vesolju ostal več kot šest mesecev. To je zelo raziskovano področje, saj NASA med drugim načrtuje tudi odpravo na Mars in odprave dlje v vesolje, ki bodo morale biti daljše.