Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Prvo gubanje človeških možganov opazimo že v šestem mesecu zarodkovega življenja. “Ko se rodimo, imamo praktično tak zemljevid gub in možganov kot ga bomo imeli tudi potem ko bomo starejši. Čeprav so seveda naši možgani takrat veliko manjši in lažji,” pove prof. dr. Zvezdan Pirtošek, predstojnik Kliničnega oddelka za bolezni živčevja na ljubljanski Nevrološki kliniki.
Skorajda zanesljivo vemo, da je to gubanje ena zelo banalna mehanična zadeva. Odvisno je od tega, kako debelo možgansko skorjo imaš, kako hitro raste belina ali sivina v možganih, katere kostne prepreke so na poti, ko se možgani širijo …
Znanost predvideva, da je narava izumila gube zato, da bi čim več nevronov spravila v relativno omejen prostor, v notranjost lobanje. Evolucija uči, da se možganske gube pojavijo pri tistih bitjih, za katere že lahko trdimo, da razmišljajo (npr.: delfini, kiti, šimpanzi in ljudje).
V možgane Alberta Einsteina smo pokukali s pomočjo prof. dr. antropologije Dean Falk z univerze Florida State University. To lahko storimo zaradi patologa, ki je seciral možgane nemškega fizika in matematika ter jih ob tem dokumentiral z (za tisti čas) neverjetno natančnimi fotografijami. “Standardne bi bile fotografije, na katerih bi bila na primer leva stran možganov fotografirana naravnost,” razloži dr. Falk, ki je omenjene fotografije tudi analizirala.
On je to naredil, naredil pa je tudi fotografije s kota 45. stopinj, z vseh strani. Površino možganov je tako ujel iz vseh kotov, tudi iz spodnjega in zgornjega. Možgane je nato prerezal na pol in fotografiral notranjost vsake hemisfere. Na koncu pa je možgane še bolj natančno seciral, da je videl še globlje v možgansko skorjo.
Kljub temu da možgani matematičnega misleca v svoji velikosti niso nič odstopali od velikosti možganov povprečnega odraslega moškega, je možganska skorja imela veliko nenavadnih značilnosti. Dr. Falk jih je odkrila, ko je njegove možgane primerjala z možgani odraslih ljudi, ki so prihajali iz enakega geografskega področja kot Einistein.
Razlike so bile na levi strani čelnega režnja, na področju, ki ga imenujemo Broka. Einstein je imel precej razširjene gube v tem delu čelnega režnja, ki je povezan z zmožnostjo govora. Imel je tudi dodatno gubo na desni strani čelnega režnja, ki je večina ljudi nima. Zakaj je to zanimivo? Ker je sprednji del možganov pomemben za domišljijo in načrtovanje.
Naslednja zanimivost je v delu možganov, ki nadzoruje senzorične in motorične funkcije, natančneje v delu, ki skrbi za delovanje rok. Na levi strani tega motoričnega korteksa je precej povečana konfiguracija, ki je do zdaj nisem opazila v drugih človeških možganih.
Področje možganov, ki je zadolženo za motorično delovanje leve roke, je pri Einsteinu razširjeno s sekundarno gubo, ki je sicer precej značilna za kirurge. Nedavne študije so recimo pokazale, da imajo profesionalni glasbeniki, ki igrajo instrumente s strunami to značilnost. Einstein pa je kot otrok in tudi kasneje v življenju igral violino.
Med gubami je skrite približno 2/3 naše možganske skorje. Njena naloga pa je, kakor razlaga dr. Pirtošek, zavest, premišljene akcije, pozornost, sposobnost štetja in branja, razumevanje in občutenje našega telesa v prostoru in zavestna sposobnost govora.
Vse to, kar imenujemo višje miselne funkcije in pa zavest. To je v naši možganski skorji.
Dejstvo, da naša možganska skorja vsebuje kar 3/4 vseh nevronov, nas torej ne bi smelo preveč presenetiti.
472 epizod
100 milijard razlogov za radovednost. Tako bi lahko rekli, če bi šteli nevrone v naših možganih. Jutranja rubrika brska po svetu nevroznanosti, na poljuden način, s pomočjo domačih in tujih strokovnjakov, pojasnjuje fenomene, s katerimi se srečujemo vsak dan, sledi novostim v raziskovanju možganov, pojasnjuje delovanje in funkcije tega neverjetnega organa in skrbi tudi za možgansko jutranjo rekreacijo.
Prvo gubanje človeških možganov opazimo že v šestem mesecu zarodkovega življenja. “Ko se rodimo, imamo praktično tak zemljevid gub in možganov kot ga bomo imeli tudi potem ko bomo starejši. Čeprav so seveda naši možgani takrat veliko manjši in lažji,” pove prof. dr. Zvezdan Pirtošek, predstojnik Kliničnega oddelka za bolezni živčevja na ljubljanski Nevrološki kliniki.
Skorajda zanesljivo vemo, da je to gubanje ena zelo banalna mehanična zadeva. Odvisno je od tega, kako debelo možgansko skorjo imaš, kako hitro raste belina ali sivina v možganih, katere kostne prepreke so na poti, ko se možgani širijo …
Znanost predvideva, da je narava izumila gube zato, da bi čim več nevronov spravila v relativno omejen prostor, v notranjost lobanje. Evolucija uči, da se možganske gube pojavijo pri tistih bitjih, za katere že lahko trdimo, da razmišljajo (npr.: delfini, kiti, šimpanzi in ljudje).
V možgane Alberta Einsteina smo pokukali s pomočjo prof. dr. antropologije Dean Falk z univerze Florida State University. To lahko storimo zaradi patologa, ki je seciral možgane nemškega fizika in matematika ter jih ob tem dokumentiral z (za tisti čas) neverjetno natančnimi fotografijami. “Standardne bi bile fotografije, na katerih bi bila na primer leva stran možganov fotografirana naravnost,” razloži dr. Falk, ki je omenjene fotografije tudi analizirala.
On je to naredil, naredil pa je tudi fotografije s kota 45. stopinj, z vseh strani. Površino možganov je tako ujel iz vseh kotov, tudi iz spodnjega in zgornjega. Možgane je nato prerezal na pol in fotografiral notranjost vsake hemisfere. Na koncu pa je možgane še bolj natančno seciral, da je videl še globlje v možgansko skorjo.
Kljub temu da možgani matematičnega misleca v svoji velikosti niso nič odstopali od velikosti možganov povprečnega odraslega moškega, je možganska skorja imela veliko nenavadnih značilnosti. Dr. Falk jih je odkrila, ko je njegove možgane primerjala z možgani odraslih ljudi, ki so prihajali iz enakega geografskega področja kot Einistein.
Razlike so bile na levi strani čelnega režnja, na področju, ki ga imenujemo Broka. Einstein je imel precej razširjene gube v tem delu čelnega režnja, ki je povezan z zmožnostjo govora. Imel je tudi dodatno gubo na desni strani čelnega režnja, ki je večina ljudi nima. Zakaj je to zanimivo? Ker je sprednji del možganov pomemben za domišljijo in načrtovanje.
Naslednja zanimivost je v delu možganov, ki nadzoruje senzorične in motorične funkcije, natančneje v delu, ki skrbi za delovanje rok. Na levi strani tega motoričnega korteksa je precej povečana konfiguracija, ki je do zdaj nisem opazila v drugih človeških možganih.
Področje možganov, ki je zadolženo za motorično delovanje leve roke, je pri Einsteinu razširjeno s sekundarno gubo, ki je sicer precej značilna za kirurge. Nedavne študije so recimo pokazale, da imajo profesionalni glasbeniki, ki igrajo instrumente s strunami to značilnost. Einstein pa je kot otrok in tudi kasneje v življenju igral violino.
Med gubami je skrite približno 2/3 naše možganske skorje. Njena naloga pa je, kakor razlaga dr. Pirtošek, zavest, premišljene akcije, pozornost, sposobnost štetja in branja, razumevanje in občutenje našega telesa v prostoru in zavestna sposobnost govora.
Vse to, kar imenujemo višje miselne funkcije in pa zavest. To je v naši možganski skorji.
Dejstvo, da naša možganska skorja vsebuje kar 3/4 vseh nevronov, nas torej ne bi smelo preveč presenetiti.
Priča smo bili umoru v idiličnem obmorskem letovišču. Kaj se je zares zgodilo, kako zanesljiv je v resnici naš spomin? Že klasične empirične psihološke študije govorijo o potencialni nezanesljivosti očividcev kriminalnih dejanj, zdaj to z raziskavami potrjujejo tudi nevroznanost. Zakaj nas naš spomin tako pogosto vara? Odgovore na to, sta nam pomagala najti nevrolog, predstojnik Katedre za nevrologijo na ljubljanski medicinski fakulteti, profesor, Dr. Zvezdan Pirtošek in doc. dr. Miha Hafner z Inštituta za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani.
21. junij je svetovni dan hude nevrodegenerativne bolezni, ki se ji reče Amiotrofična Lateralna Skleroza in o kateri smo v naših oddajah že veliko povedali, vse epizode hrani naš radijski arhiv in še enkrat hvala vsem, ki so pripovedovali o izkušnjah življenja s to boleznijo in zdravljenja. Nekateri ALS poznate tudi kot Lou Gehrigovo bolezen, po igralcu bejzbola, ki so mu jo diagnosticirali v 30ih letih prejšnjega stoletja, morda veste, da je za eno od oblik bolehal Stephen Hawking, ste slišali za bolezen motoričnega nevrona ali pa sodelovali pri polivanju z mrzlo vodo. Vse to je ALS. Mojca Delač vas tudi tokrat vabi, da greste z njo v svet čudovitega organa, ki pa se lahko s posameznikom tudi kruto poigra. Pridružila se ji bosta prof. dr. Albert Ludolph in doc. dr. Blaž Koritnik, ki se oglasi z največjega evropskega kongresa za ALS.
Prof. dr. Dick Swaab je zagotovo eden od najbolj znanih nizozemskih nevroznanstvenikov, ki deluje po vsem svetu, uveljavil pa se je predvsem z raziskavami možganske anatomije in fiziologije in v osemdesetih ustanovil tako imenovano možgansko banko. O vsem tem in tudi odgovoru na vprašanje, ali smo res naši možgani – v nadaljevanju! Pripravlja: Mojca Delač.
V tednu slepih in slabovidnih smo se poglobili v njihov sanjski svet s prof. dr. Ivano Rosenzweig in Tadejem Grumom. Možgani na dlani so v živo na sporedu vsak četrtek ob 7.35 na Prvem. Pripravlja Mojca Delač.
Pred tednom dni smo se v drugem delu mini serije Možganov na dlani o nevropatološkem delu prof. dr. Mare Popović naučili, da možgani le redko ne pokažejo, kaj se je pravzaprav zgodilo. Velikokrat pa se kaj v razvoju znanja in razumevanja zgodi tudi po naključju. V tretjem, zadnjem delu, bomo tako na dlan dobili bolezen, ki se je pred desetletji pojavila na otoški državi v Oceaniji in pomembno prispevala k razumevanju prionov, beljakovinskih kužnih delcev. Prof. dr. Mara Popović pa nam bo povedala tudi, kaj, poleg osrednjega živčevja in možganov še zanima nevropatologe in kako v jeseni življenja skrbi za svoje možgane. Na potep nas vabi Mojca Delač.
Kakšne zgodbe odkrivajo možgani? Da jih nosi v srcu, bolj kot na dlani, nam je v prvi epizodi priznala prof. dr. Mara Popović, upokojena nevropatologinja, ki se je skoraj štiri desetletja z njimi ukvarjala tako od blizu, kot le malokdo. V drugi epizodi mini serije nam bo povedala, kdaj so jo možgani presenetili ter tudi, kako so skupaj s kolegi prvi razvozlali vprašanje, s katerim se je pred leti ukvarjal ves svet. Pripravlja: Mojca Delač.
Kako je, ko imaš možgane zares na dlani? Kaj je to možganska sekcija? In kaj vse lahko pozornemu in izurjenemu očesu ali pa pod mikroskopom pove možgansko tkivo? O tem s prof. dr. Maro Popović, ki je 37 let vodila nevropatološko dejavnost pri nas. Zdaj, ko je v pokoju, pa z veseljem pripoveduje o svoji zanimivi življenjski in poklicni poti. In o zgodbah, ki jih pišejo možgani. Pripravlja: Mojca Delač.
Tokrat potujemo v svet težke nevrodegenerativne bolezni, ki je k sreči redka, pred leti pa je dobila veliko pozornosti javnosti po zaslugi ene od njenih različic. Bolezen, ki jo imamo tokrat na dlani, nastane zaradi beljakovinskih kužnih delcev, ki jim pravimo prioni, imenuje pa se Creutzfeld- Jakobova bolezen. V zadnjih dveh mesecih so pri nas diagnosticirali tri primere. Po odgovore zavijamo na Nevrološko kliniko, k vodji Centra za kognitivne motnje, dr. Milici Gregorič Kramberger. Pripravlja: Mojca Delač.
V praznično- počitniškem tednu, ko mnogi ustvarjate prekrasne nove spomine, brskamo po zakladnici epizod. Se spomnite kaj ste počeli včeraj? Mnogi boste najbrž prikimali. Kaj pa v četrtek pred štirinajstimi dnevi? Enim mesecem? Šestimi leti? Ja, marsikaj, kar se nam zgodi zbledi in utone v pozabo, obstaja pa tudi peščica posameznikov, pri katerih to ni tako in imajo izrazito dober avtobiografski spomin in se odlično spomnijo vsakega dneva življenja od določenega leta naprej. So nevronska omrežja posameznikov s to sposobnostjo drugačna? Kaj imajo skupnega? In zakaj je pozabljanje včasih koristno?O tako imenovani hipertimeziji se je Mojca Delač pogovarjala z nevrologom prof. dr. Zvezdanom Pirtoškom.
Prof. Dr. Eling de Bruin ima za sabo zanimivo raziskovalno pot. Najprej se je izšolal za fizioterapevta in se nato, ko je že opravljal to delo, odločil, da ga lokomotorni sistem tako zanima, da si želi nadaljnjega študija na tem področju. Pot ga je zato vodila do raziskovanja človeškega gibanja in Švice, kjer je na tem področju razvil akademsko kariero, deluje namreč na sloviti univerzi ETH v Zürichu in na Institutu Karolinska na Švedskem. Raziskovalno se zlasti ukvarja s preprečevanjem padcev pri starejših, telesni strukturi in razvoju telesnih senzorjev. Pripravlja: Mojca Delač.
Vesna van Midden je mlada raziskovalka na nevrološki kliniki v Ljubljani, na kateri bo kmalu začela tudi specializacijo. V novi epizodi Možganov na dlani bomo dobili vpogled v njeno raziskovanje učinkov neinvazivne elektrostimulacije vagusa, to je 10. možganski živec, ki ga morda poznate tudi kot potepuški živec ali klateža, pri bolnikih s Parkinsonovo boleznijo. Kakšni so rezultati? Kaj to obeta? In kateri bodo naslednji koraki? Veliko vprašanj za radovedne možgane, nanje bo odgovorila Vesna van Midden v pogovoru z Mojco Delač v novi epizodi Možganov na dlani! Avtor: Mojca Delač
Kako ste kaj s tujimi jeziki? Danes jih bomo primešali v zakladnico znanja o njih in možganih, kajti pred časom nam je pisala poslušalka Manca, ki jo zanima: " V čem tiči razlog, da je naše bralno razumevanje tujega jezika veliko večje od zmožnosti govorjenja - ne nujno, vendar pa se to rado zgodi?" Zavihamo nevrone in na iskanje odgovorov. Za to pa zavijamo v Leipzig, na inštitut Maxa Plancka za kognitivne in možganske znanosti, kjer deluje dr. Alfred Anwander, ki pravi, da so jeziki nekaj najčudovitejšega, kar zmorejo naši možgani. Pripravila: Mojca Delač.
Tokrat bomo znova zapluli na področje nevrodegenerativnih bolezni in predstavili zanimivo raziskavo, ki jo je opravila ekipa nevroznanstvenikom, na čelu z dr. Matejem Perovnikom, mladim zdravnikom, specializantom nevrologije, ki se nam bo pridružil v naslednjih minutah. Raziskava, o kateri bomo govorili, je bila pred letom dni objavljena v ugledni znanstveni reviji Alzheimers& Dementia. Pripravlja: Mojca Delač.
Kakšen zanimiv mesec je za nami! Teden možganov je letos postregel s temo možganov in spolnosti in štirim marčnim epizodam, ki smo jim nadeli ime Ščegetanja, smo se tradicionalno pridružili tudi v Možganih na dlani. To je vselej priložnost za povezovanje v ustvarjalna omrežja in to se mi, ker o omrežjih govorimo, zdi še posebno lepo. Tokrat pa nas bo pobožala naša koža. No, pravzaprav – mi bomo pobožali njo! Oddajo pripravlja Mojca Delač.
V tretji epizodi marčevske serije Ščegetanja raziskujemo, kaj se dogaja v naših možganih, ko se pojavi spolna želja. Ker pa je to kompleksen koncept, ki ga seveda ne moremo stlačiti v predalčke, skušamo nanj pogledati z več vidikov. Zanimalo nas je tudi, kako občutek poželenja opišejo obiskovalci letošnjega Tedna možganov. Vabljeni k poslušanju!
Ob Tednu možganov, ki je letos posvečen spolnosti, raziskujemo odvisnost od pornografije, kakšni so simptomi, kaj se dogaja v naših možganih, zakaj je lahko izpostavljenost otrok in mladostnikov pornografiji problematična in kakšne dodatne nevarnosti je prinesel razmah sodobnih tehnologij. V skupni epizodi z oddajo Možgani na dlani na Prvem tudi o pozitivnih plateh rabe pornografije.
Pomen možganov in spolnosti so prepoznali v Tednu možganov, ki se te dni odvija pod sloganom »Greva na samo«. No, mi pa nikakor ne bomo sami, se pa bomo pogovarjali o pomembnih temah, s katerimi se bržkone res prvič srečamo v intimi. V posebni skupni epizodi Možganov na dlani in Frekvence X Luka Hvalc in Mojca Delač raziskujeta (mlade) možgane in zasvojenost s pornografijo.
Marec je vsekakor najbolj možganski mesec, če sklepamo po tem, da se marsikje po svetu odvija Teden možganov, seveda tudi pri nas. In tudi letos smo v Možganih na dlani zraven! V prvi epizodi serije se nam pridruži prof. dr. Mojca Kržan, ki bo s farmakološkega vidika pokomentirala nedavno objavljene izsledke raziskave o povezavi med zdravilom za erektilno disfunkcijo in tveganjem za razvoj Alzheimerjeve bolezni. Pripravlja: Mojca Delač.
V Možgani na dlani znova dobrodošli v plezalni steni. še zadnja, tretja epizoda mini serije o plezanju je pred nami. V prvi smo se z Mino Markovič in prof. dr. Borutom Škodlarjem pogovarjali o duševnem zdravju in psiholoških vidikih plezanja, v drugi sta Ahac Istenič in prof. dr. Uroš Marušič pod drobnogled vzela kineziologijo plezanja in nevrobiologijo tega gibanja.Tokrat pa gremo iz dvoran in sten nižjih nadmorskih višin precej višje, tja, kjer je oskrbe s kisikom manj, kot so jo naši možgani sicer vajeni. Dr. Tadej Debevec je raziskovalec, športnik, profesor športne vzgoje, gorski vodnik, inštruktor alpinizma, gorski reševalec, pa še kaj in dela zelo zanimive raziskave. Vabljeni, da se nama pridružite v Možganih na dlani! Pripravlja: Mojca Delač.
V tokratni epizodi Možganov na dlani spet potujemo v plezalno steno. Ste tudi vi kot otroci veliko plezali naokoli, recimo po drevesih, pohištvu in podobno? Prof. dr. Uroš Marušič z Inštituta za kineziološke raziskave v Kopru pravi, da se ta kompleksni elementarni gibalni vzorec ne pojavlja in spodbuja več tako pogosto, kot včasih, za naše možgane in telo pa je pomemben. Tudi, če želimo nabrati nekaj pomembne "rezerve" za starost. Vse bolj poglobljen pogled razvoj nevroznanosti ponuja tudi v področje rehabilitacije (športnih) plezalcev, s katero se ukvarja kineziolog Ahac Istenič. Oba sta bila gosta Mojce Delač.
Neveljaven email naslov