Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Narava dobrodejno vpliva na človeka, kar je pomembno tudi z vidika vse večje urbanizacije, ki med ljudmi povečuje duševne stiske. Ali lahko zelene mestne površine izboljšajo duševno zdravje ljudi? Kako na človeka vpliva sprehod po mestnem parku, kako sprehod po mestnih ulicah?
Rekreacija je pomemben del našega življenja in vpliva tudi za naše zdravje, v oddaji Možgani na dlani pa smo govorili o tem, da je pomembno tudi, kje jo izvajamo. Strokovnjaki že nekaj časa poudarjajo, da je naravno okolje blagodejno za človeka – izboljša naše počutje in celo spreminja naše možgane. To je pomembno tudi zato, ker več kot polovica ljudi na svetu živi v urbanih središčih in predmestjih, strokovnjaki pa ocenjujejo, da se bo ta delež do leta 2050 povzpel na 2 tretjini. Poleg vseh prednosti, ki jih ponuja življenje v mestu, so tu seveda tudi slabosti. Urbanizacija je pripeljala k rahlemu povišanju anksioznosti in motenj razpoloženja pri ljudeh, ki živijo v mestih, čeprav razlogi zato niso jasni. Mogoče lahko vsaj delno na to odgovori dr. Gregory Bratman iz Šole za zemeljske, energijske in okoljske študije kalifornijske univerze Stanford. Mestni ljudje so namreč manj v stiku z naravo, zato je raziskal, kako nanje vpliva najbolj osnovna vrsta rekreacije – hoja – po mestu ali v mestnem parku.
Sprehod po mestu vs. sprehod po mestnem parku
Bratmanov eksperiment je zajemal dve skupini ljudi. Ena je 90 minut hodila po zelenem mestnem parku, torej v naravi, druga pa po mestnih ulicah.
“Namerno smo se osredotočili na zelen urban prostor. Naše delo ni potekalo nekje v divjini, temveč se je ena skupina udeležencev sprehajala po parku, druga pa po mestnih ulicah. Želeli smo namreč ugotoviti, ali naravno okolje v mestih blagodejno vpliva na ljudi, ki živijo v urbanih središčih in predmestjih. Ko smo primerjali obe skupini, so se pokazale velike razlike. Po sprehodu v urbanem okolju je bila krivulja sprememb v počutju ljudi skoraj ravna – tako glede volje kot občutkov tesnobe, o katerih so udeleženci poročali pred in po hoji. Prav tako ni bilo večjih sprememb pri njihovem delovnem spominu, kar smo preučevali z računalniškim testom. Z več preizkusi smo ugotovili, da se udeleženci urbanega sprehoda po eksperimentu niso počutili dosti drugače kot pred njim. Pri udeležencih z izkušnjo sprehoda v naravi pa so se pokazale večje in pozitivne spremembe: povečanje dobre volje, zmanjšanje slabega počutja in občutka tesnobe, izboljšanje delovnega spomina.”
Narava spreminja naše možgane
Dr. Bratman je preučeval tudi vpliv narave na naša čustva, dojemanje samega sebe, na človekovo duševno zdravje.
“Poleg tega smo merili tudi obliko čustvene regulacije, ki ji pravimo ruminacija. Čustveno regulacijo najbolj široko razumemo kot to, kako spremenimo svoja čustva – tako, da nam koristijo, ali pa, da nam ne. Ruminacija je v osnovi precej neugodna za naše počutje. V psihologiji s tem mislimo na negativno samopodobo, obsesivne misli, na premlevanje preteklosti in razlogov, zakaj in kako smo nekaj naredili … Ljudje mislijo, da so take misli zanje koristne, a v največ primerih niso. Lahko povečajo slabo voljo in v nekaterih primerih predstavljajo dejavnik tveganja za pojav depresije. Naša hipoteza je bila, da bodo prebivalci mest po izkušnji v naravi poročali o manjši ruminaciji. In to smo z našima dvema eksperimentoma tudi potrdili.”
Razlike med skupinama udeležencev v raziskavi dr. Gregoryja Bratmana so se pokazale tudi pri posnetkih možganov, pri katerih so se osredotočili na del možganov, ki jih povezujejo z depresijo:
“Naredili smo preprost posnetek mirujočih možganov udeležencev pred in po sprehodu v mestu ali parku. Osredotočili smo se na nevronsko aktivnost enega dela čelnega režnja, in sicer predela možganov, ki ga povezujemo z ruminacijo. Opazili smo zmanjšanje aktivnosti v subgenualni cingulatni skorji pri tistih, ki so se sprehajali v parku.”
In prav aktivnost v tem delu možganov strokovnjaki povezujejo z depresijo in drugimi duševnimi motnjami.
Ne vemo še, zakaj ima narava na nas pozitivne učinke
Tudi druge multidisciplinarne raziskave govorijo o pozitivnih vplivih narave, a zakaj ima narava take učinke? Je to zaradi zraka, zelene barve, miru, odsotnosti zvoka? Celostnega odgovora ne poznamo, pravi Gregory Bratman. V preteklosti so se razvile teorije, ki to pojasnjujejo (teorija obnove pozornosti, teorija zmanjševanja stresa, teorija biofilije), njegov odgovor pa je:
“Ne vemo, katere »lastnosti« narave pozitivno vplivajo na nas. Mogoče vsi našteti dejavniki in kombinacija le-teh. Do določene mere vemo, da ima hrup škodljiv vpliv na človekove kognitivne funkcije in počutje. Pred kratkim so raziskovali vizualne vplive na naše možgane in počutje – na primer, kako na to vpliva število robov, ki jih gledamo. Onesnaževanje zraka je problem – če je v naravnem okolju sredi mesta tudi svež zrak, potem tudi to lahko prispeva svoj del k enačbi …”
A kljub temu, da je odgovor na vprašanje zakaj zaenkrat še skrit, vpliv narave na človeka pa zelo kompleksen (odvisen tudi od zgodovine in lastnosti posameznika), obstaja konsenz o blagodejnih vplivih narave na človeka. Dostopnost do naravnih, zelenih območij v mestu bo po mnenju našega sogovornika zmeraj bolj vplivala na mentalno zdravje ljudi v mestih, zato bi morali temu pozornost posvetiti tudi urbanisti in arhitekti.
474 epizod
100 milijard razlogov za radovednost. Tako bi lahko rekli, če bi šteli nevrone v naših možganih. Jutranja rubrika brska po svetu nevroznanosti, na poljuden način, s pomočjo domačih in tujih strokovnjakov, pojasnjuje fenomene, s katerimi se srečujemo vsak dan, sledi novostim v raziskovanju možganov, pojasnjuje delovanje in funkcije tega neverjetnega organa in skrbi tudi za možgansko jutranjo rekreacijo.
Narava dobrodejno vpliva na človeka, kar je pomembno tudi z vidika vse večje urbanizacije, ki med ljudmi povečuje duševne stiske. Ali lahko zelene mestne površine izboljšajo duševno zdravje ljudi? Kako na človeka vpliva sprehod po mestnem parku, kako sprehod po mestnih ulicah?
Rekreacija je pomemben del našega življenja in vpliva tudi za naše zdravje, v oddaji Možgani na dlani pa smo govorili o tem, da je pomembno tudi, kje jo izvajamo. Strokovnjaki že nekaj časa poudarjajo, da je naravno okolje blagodejno za človeka – izboljša naše počutje in celo spreminja naše možgane. To je pomembno tudi zato, ker več kot polovica ljudi na svetu živi v urbanih središčih in predmestjih, strokovnjaki pa ocenjujejo, da se bo ta delež do leta 2050 povzpel na 2 tretjini. Poleg vseh prednosti, ki jih ponuja življenje v mestu, so tu seveda tudi slabosti. Urbanizacija je pripeljala k rahlemu povišanju anksioznosti in motenj razpoloženja pri ljudeh, ki živijo v mestih, čeprav razlogi zato niso jasni. Mogoče lahko vsaj delno na to odgovori dr. Gregory Bratman iz Šole za zemeljske, energijske in okoljske študije kalifornijske univerze Stanford. Mestni ljudje so namreč manj v stiku z naravo, zato je raziskal, kako nanje vpliva najbolj osnovna vrsta rekreacije – hoja – po mestu ali v mestnem parku.
Sprehod po mestu vs. sprehod po mestnem parku
Bratmanov eksperiment je zajemal dve skupini ljudi. Ena je 90 minut hodila po zelenem mestnem parku, torej v naravi, druga pa po mestnih ulicah.
“Namerno smo se osredotočili na zelen urban prostor. Naše delo ni potekalo nekje v divjini, temveč se je ena skupina udeležencev sprehajala po parku, druga pa po mestnih ulicah. Želeli smo namreč ugotoviti, ali naravno okolje v mestih blagodejno vpliva na ljudi, ki živijo v urbanih središčih in predmestjih. Ko smo primerjali obe skupini, so se pokazale velike razlike. Po sprehodu v urbanem okolju je bila krivulja sprememb v počutju ljudi skoraj ravna – tako glede volje kot občutkov tesnobe, o katerih so udeleženci poročali pred in po hoji. Prav tako ni bilo večjih sprememb pri njihovem delovnem spominu, kar smo preučevali z računalniškim testom. Z več preizkusi smo ugotovili, da se udeleženci urbanega sprehoda po eksperimentu niso počutili dosti drugače kot pred njim. Pri udeležencih z izkušnjo sprehoda v naravi pa so se pokazale večje in pozitivne spremembe: povečanje dobre volje, zmanjšanje slabega počutja in občutka tesnobe, izboljšanje delovnega spomina.”
Narava spreminja naše možgane
Dr. Bratman je preučeval tudi vpliv narave na naša čustva, dojemanje samega sebe, na človekovo duševno zdravje.
“Poleg tega smo merili tudi obliko čustvene regulacije, ki ji pravimo ruminacija. Čustveno regulacijo najbolj široko razumemo kot to, kako spremenimo svoja čustva – tako, da nam koristijo, ali pa, da nam ne. Ruminacija je v osnovi precej neugodna za naše počutje. V psihologiji s tem mislimo na negativno samopodobo, obsesivne misli, na premlevanje preteklosti in razlogov, zakaj in kako smo nekaj naredili … Ljudje mislijo, da so take misli zanje koristne, a v največ primerih niso. Lahko povečajo slabo voljo in v nekaterih primerih predstavljajo dejavnik tveganja za pojav depresije. Naša hipoteza je bila, da bodo prebivalci mest po izkušnji v naravi poročali o manjši ruminaciji. In to smo z našima dvema eksperimentoma tudi potrdili.”
Razlike med skupinama udeležencev v raziskavi dr. Gregoryja Bratmana so se pokazale tudi pri posnetkih možganov, pri katerih so se osredotočili na del možganov, ki jih povezujejo z depresijo:
“Naredili smo preprost posnetek mirujočih možganov udeležencev pred in po sprehodu v mestu ali parku. Osredotočili smo se na nevronsko aktivnost enega dela čelnega režnja, in sicer predela možganov, ki ga povezujemo z ruminacijo. Opazili smo zmanjšanje aktivnosti v subgenualni cingulatni skorji pri tistih, ki so se sprehajali v parku.”
In prav aktivnost v tem delu možganov strokovnjaki povezujejo z depresijo in drugimi duševnimi motnjami.
Ne vemo še, zakaj ima narava na nas pozitivne učinke
Tudi druge multidisciplinarne raziskave govorijo o pozitivnih vplivih narave, a zakaj ima narava take učinke? Je to zaradi zraka, zelene barve, miru, odsotnosti zvoka? Celostnega odgovora ne poznamo, pravi Gregory Bratman. V preteklosti so se razvile teorije, ki to pojasnjujejo (teorija obnove pozornosti, teorija zmanjševanja stresa, teorija biofilije), njegov odgovor pa je:
“Ne vemo, katere »lastnosti« narave pozitivno vplivajo na nas. Mogoče vsi našteti dejavniki in kombinacija le-teh. Do določene mere vemo, da ima hrup škodljiv vpliv na človekove kognitivne funkcije in počutje. Pred kratkim so raziskovali vizualne vplive na naše možgane in počutje – na primer, kako na to vpliva število robov, ki jih gledamo. Onesnaževanje zraka je problem – če je v naravnem okolju sredi mesta tudi svež zrak, potem tudi to lahko prispeva svoj del k enačbi …”
A kljub temu, da je odgovor na vprašanje zakaj zaenkrat še skrit, vpliv narave na človeka pa zelo kompleksen (odvisen tudi od zgodovine in lastnosti posameznika), obstaja konsenz o blagodejnih vplivih narave na človeka. Dostopnost do naravnih, zelenih območij v mestu bo po mnenju našega sogovornika zmeraj bolj vplivala na mentalno zdravje ljudi v mestih, zato bi morali temu pozornost posvetiti tudi urbanisti in arhitekti.
V Možgani na dlani znova dobrodošli v plezalni steni. še zadnja, tretja epizoda mini serije o plezanju je pred nami. V prvi smo se z Mino Markovič in prof. dr. Borutom Škodlarjem pogovarjali o duševnem zdravju in psiholoških vidikih plezanja, v drugi sta Ahac Istenič in prof. dr. Uroš Marušič pod drobnogled vzela kineziologijo plezanja in nevrobiologijo tega gibanja.Tokrat pa gremo iz dvoran in sten nižjih nadmorskih višin precej višje, tja, kjer je oskrbe s kisikom manj, kot so jo naši možgani sicer vajeni. Dr. Tadej Debevec je raziskovalec, športnik, profesor športne vzgoje, gorski vodnik, inštruktor alpinizma, gorski reševalec, pa še kaj in dela zelo zanimive raziskave. Vabljeni, da se nama pridružite v Možganih na dlani! Pripravlja: Mojca Delač.
V tokratni epizodi Možganov na dlani spet potujemo v plezalno steno. Ste tudi vi kot otroci veliko plezali naokoli, recimo po drevesih, pohištvu in podobno? Prof. dr. Uroš Marušič z Inštituta za kineziološke raziskave v Kopru pravi, da se ta kompleksni elementarni gibalni vzorec ne pojavlja in spodbuja več tako pogosto, kot včasih, za naše možgane in telo pa je pomemben. Tudi, če želimo nabrati nekaj pomembne "rezerve" za starost. Vse bolj poglobljen pogled razvoj nevroznanosti ponuja tudi v področje rehabilitacije (športnih) plezalcev, s katero se ukvarja kineziolog Ahac Istenič. Oba sta bila gosta Mojce Delač.
"Plezanje zasede veliko kognitivnega prostora," pripoveduje Mina Markovič, ena naših najuspešnejših športnih plezalk, ki jo zanimajo tudi možgani in psihologija. Nič čudnega torej, da se je po končani karieri vrhunske športnice posvetila študiju biopsihologije. Še vedno pa tudi pleza. V tem športu vidi veliko vzporednic z življenjem, naše možgane pa bo med drugim odpeljala tudi v plezalno smer zahtevnosti 9a in jih soočila s strahom pred višino in padci. Na Enoti za psihoterapijo Psihiatrične klinike UKC Ljubljana smo pri prof. dr. Borutu Škodlarju preverili, kako učinkovita je lahko balvanska oz. plezalna terapija pri zdravljenju depresije. Pripravlja Mojca Delač.
V zadnji epizodi sklopa predvajanja nagrajenih literarnih prispevkov na natečaju Od solz do smeha z demenco, bomo slišali pesem Alferije Bržan. dr. Zdenka Čebašek Travnik jo bo opremila s strokovnimi komenatarji in mislimo o pomenu literarnega ustvarjanja, ko se naših življenj dotakne demenca.
Bi znali v umetniških delih najti možgane ali zgodbe o njih? Na kulturni praznik bomo v Možganih na dlani pokukali v svet ustvarjanja - likovnega, kiparskega in literarnega. Nevrolog prof. dr. Zvezdan Pirtošek je izbral šest del, ki po njegovem mnenju zgovorno pričajo ne le o umetnikovi izraznosti, pač pa se v njih skrivajo tudi možgani, bodisi čisto anatomsko ali pa v konceptih, ki so se v določenem ustvarjalnem obdobju izoblikovali. Pripravlja Mojca Delač. MICHELANGELO: Stvarjenje Adama (Sikstinska kapela) https://sl.m.wikipedia.org/wiki/Slika:Michelangelo,_Creation_of_Adam_04.jpg DALI: Vztrajnost spomina https://sl.m.wikipedia.org/wiki/Slika:The_Persistence_of_Memory.jpg RODIN: Mislec https://en.wikipedia.org/wiki/The_Thinker#/media/File:Mus%C3%A9e_Rodin_1.jpg BERNINI: Zamaknjenje svete Terezije https://sl.wikipedia.org/wiki/Zamaknjenje_svete_Terezije#/media/Slika:Ecstasy_of_Saint_Teresa_September_2015-2a.jpg KAFKA: Preobrazba BAUBY: Skafander in metulj
Predvajamo najboljše zgodbe z natečaja Znanosti na cesti - Od solz do smeha z demenco. Tokrat je na sporedu zgodba Dragice Vuga: Življenje v drugi dimenziji. Bere: Mateja Perpar. Ob poslušanju zgodbe se Mojca Delač z dr. Zdenko Čebašek Travnik pogovarja o temah in izkušnjah z demenco, ki jih zgodba odpira.
Začenjamo mesec, v katerem se bomo veliko ozirali v olimpijsko preteklost (če se vaši možgani spomnijo leta 1984, veste, zakaj). No, mi pa bomo pokukali tudi v olimpijsko prihodnost. V Pariz. Prof. Paul Wylleman je profesor na Vrije Universiteit v Bruslju, kjer med drugim predava športno psihologijo, mentalni trening in podporne storitve v športni karieri. Predava, piše članke in knjige. Na mednarodnem nivoju je bivši predsednik Evropskega združenja za športno psihologijo in ustanovitelj Evropskega foruma za uporabno športno psihologijo, ki povezuje dejavnosti športne psihologije na področju vrhunskega in olimpijskega športa. Na olimpijskih igrah v Parizu bo v ekipi Belgije tudi pristojen za dobrobit športnikov. Pripravlja: Mojca Delač.
Ob četrtkovih večerih bomo do vključno 8. februarja na Prvem predvajali nagrajene zgodbe literarnega natečaja Znanosti na cesti: Od solz do smeha z demenco. Če imate tudi vi izkušnjo s to boleznijo, ki ste jo prenesli v črtico, esej, pesem ali kratko zgodbo, jo pošljite na info@znc.si in morda bo kmalu ujeta tudi med platnice. Čez teden dni pa znova vabljeni v svet besed, ki jih na papir življenja napiše demenca. Vse predvajane zgodbe lahko najdete na spletni strani Prvega in v podkastu oddaje Možgani na dlani. Tokrat predstavljamo zgodbo Dragana Mitića: Brez odvečnih besed. Bere Mateja Perpar.
»Nesreča nikoli ne počiva«, pravi slovenski pregovor. K sreči pa obstajajo ljudje, ki, ko se zgodi, tudi ne počivajo, ampak pomagajo. Gasilci, potapljači, jamarji, kinologi, gorski reševalci, psihologi. Danes se bomo o možganih, ki so soočeni z zelo stresnimi trenutki, nepredvidljivimi okoliščinami in včasih tudi šokantnimi prizori, pogovarjali s psihologinjo in psihoterapevtko ter vodjo enote za psihološko pomoč v sistemu Civilne zaščite Barbaro Čibej Žagar.
Predvajamo najboljše zgodbe z natečaja Znanosti na cesti - Od solz do smeha z demenco.Tokrat poslušamo prvonagrajeno zgodbo Eda Krniča: Vzporedna cesta. Bere Matej Rus. Ob poslušanju zgodbe se Mojca Delač z dr. Zdenko Čebašek Travnik pogovarja o temah in izkušnjah z demenco, ki jih zgodba odpira.
Tokrat se bomo lotili teme, na katero nas je opozorila poslušalka. Mamica opaža, da malček sredi noči prestrašeno kriči ter dela grimase in ga res prežema strah. Kaj je to? Nočna groza! In kaj ima z našimi možgani in spanjem? Ogromno! Zato smo v studio povabili somnologinjo, specialistko pediatrije in nevrologije ter vodjo otroškega oddelka v Splošni bolnišnici Celje, doc. dr. Barbaro Gnidovec Stražišar. Pripravlja: Mojca Delač.
Predvajamo najboljše zgodbe z natečaja Znanosti na cesti - Od solz do smeha z demenco. Prva bo zgodba "V paviljonu" avtorice Maše Šemrov. Bere Maja Moll. Ob poslušanju zgodbe se Mojca Delač z dr. Zdenko Čebašek Travnik pogovarja o temah in izkušnjah z demenco, ki jih zgodba odpira.
V Možganih na dlani bomo pokukali na Portugalsko. Športni psihologi radi povedo, da se kompleksi procesi, s katerimi se ukvarja športna psihologija, seveda ne morejo razumeti samo z vpogledom v možgansko delovanje. Ampak, tudi tu je vedno več znanega. Seveda pa se je tudi sama disciplina športne psihologije skozi desetletja močno razvila. S tem se strinja tudi prof. Sidonio Serpa, ugleden portugalski psiholog, raziskovalec, predavatelj in nekdanji gimnastik, ki bo z nami v Možganih na dlani.
Danes bo z nami prof. dr. Tanja Kajtna, športna psihologinja s fakultete za šport v Ljubljani, ki je tudi predsednica sekcije za športno psihologijo pri Društvu psihologov Slovenije. Na mednarodnem kongresu Šport skozi oči psihologije, ki je sredi decembra potekal v Ljubljani, je govorila tudi o safeguardingu, ali lepše v slovenščini - zaščiti športnikov. Kaj to je, pa pojasnimo takoj, ko prof. Kajtna strne nekaj vtisov z dogodka. Strinjala se je, da je bil za športno psihologijo ta dogodek res izvrsten zaključek leta. Pripravlja: Mojca Delač.
Dragi možgani, njih uporabniki in navdušenci, pa se družimo skupaj še zadnjič v letošnjem letu. Naši možgani imajo seveda to izjemno sposobnost, da zmorejo potovati v času. Lahko pomislijo, kako je bilo med letom dni, lahko si tudi pričarajo podobo sveta in življenja v prihodnjem letu. Skratka, so naš izjemen potovalni in časovni stroj, ki pa ni nezmotljiv in na žalost tudi ne nepokvarljiv. Mojca Delač bo v nekaj minutah pogledala nazaj in naprej. Je že tako, povezati celo leto vsebin o možganih v eno malho jutranjega izbora bi bilo tako, kot da bi rekli, da je za jezik v možganih potreben en nevron. Ne gre. Je omrežje, sodelovanje in povezovanje. Lahko ga zaželimo tudi možganom.
Danes bomo spoznali slovenskega nevrologa, ki že nekaj desetletij živi čez lužo, tja je odšel po opravljeni medicinski fakulteti v Zagrebu. Mladost pa je preživljal v Celju. Prof. dr. Dimitri Krainc trenutno deluje kot profesor na oddelku in predstojnik Oddelka za nevrologijo ter kot direktor Simpson Querrey Centra za nevrogenetiko na Univerzi Northwestern, na Medicinski fakulteti Feinberg v Chicagu. Pred tem je več kot dve desetletji preživel v splošni bolnišnici Massachusetts in na Medicinski šoli Harvard. Za svoje delo je prejel številne nagrada. Še čisto sveža je tudi novica, da je bil izvoljen v Ameriško akademijo izumiteljev, gre za najvišje ameriško priznanje za akademske izumitelje oz. inovatorje.
Doc. dr. Naja Ferjan Ramirez deluje na Univerzi Washington v Seattlu na Zahodni obali Združenih držav Amerike. Čez lužo je odšla že pred dvema desetletjema, najprej na dodiplomski študij nevroznanosti na Univerzo Brown, nato na Univerzo v San Diego, kjer je doktorirala iz lingvistike in kognitivne znanosti. Večjezičnost je del njenega raziskovalnega in zasebnega življenja. Redni sopotniki Možganov na dlani se zagotovo spomnite, kako nam je pred kar nekaj leti razložila, da smo ob rojstvu sposobni zaznati razlike med vsemi glasovi, ki obstajajo, v vseh jezikih sveta. Zato je zelo pomembno, da se z dojenčki veliko pogovarjamo. V Možganih na dlani je pogledala na leto 2023 skozi prizmo raziskovanja nevrolingvistike in (jezikovne) kognicije. Pripravlja: Mojca Delač
December je poseben čas in mi si bomo za darilo v štirih epizodah privoščili kar – možgane, in to tiste, ki jih je pot odpeljala po svetu, kjer se ukvarjajo – z možgani! V prvi decembrski epizodi je z nami Prekmurka, dr. Martina Šebök, ki že sedem let živi v Zürichu in deluje na univerzitetni bolnišnici Zürich. Po svetu nevronov vas vsak teden pelje Mojca Delač.
Bolečine ne maramo, čeprav nas večkrat, ko je akutna, lahko obvaruje. Pri kronični je drugače. Prof. Dr. Apkar Vania Apkarian je profesor fiziologije, anesteziologije, fizikalne medicine in rehabilitacije na Univerzi Northwestern Feinberg School of Medicine v ZDA. Velja za pionirja uporabe magnetno resonančne spektoskropije, s pomočjo katere lahko dobijo vpogled v nevrokemično dogajanje v naših možganih. Prof. Apkarian se med drugim posveča tudi vprašanju kronične bolečine, več o tem je povedal v pogovoru z Mojco Delač za Možgane na dlani.
Nevrolog dr. Jeremy Isaacs je specialist za kognitivno nevrologijo in demenco in je med drugim direktor klinične mreže za demenco v Londonu. Tisti, ki ste zvesti poslušalci Možganov na dlani, se morda spomnite oddaje izpred petih let, v kateri nam je približal funkcionalno kognitivno motnjo. V tokratni oddaji pa nam je razložil, zakaj se v zgodbo o preventivi pred demenco vmeša tudi - kvaliteta zraka. Pripravlja: Mojca Delač.
Neveljaven email naslov