Naši možgani so tako navajeni na vidne informacije, da jih, če jih ne dobijo več dovolj, ustvarijo sami

V današnji oddaji se znova učimo, kako nas lahko naši možgani pretentajo in vidijo nekaj, česar ni, pa pri tem ne gre za halucinacije ali blodnje. Ste že slišali za sindrom Charlesa Bonneta? Nekateri mu rečejo tudi »fantomski vid« in je precej pogost pri ljudeh, ki imajo okvarjen vid. Naši možgani ne vidijo več dobro, a vidijo tisto, česar ni.

Kdo je bil Charles Bonnet?

Charles Bonnet je bil švicarski filozof, ki se je rodil 13. marca leta 1720 v Ženevi.

Njegov dedek je imel gosto sivo mreno, star je bil nekaj čez 90 let. Imel je privide, ki so jih najprej razumeli kot del psihiatričnega statusa, potem pa so videli, da nima psihiatričnih sindromov in da se zaveda teh prividov, ki niso bili vedno stalni, so pa bili formirani.

Tako je pojasnil prof. dr. Marko Hawlina, predstojnik katedre za oftalmologijo na ljubljanski medicinski fakulteti.

Charles Bonnet je to stanje prvič opisal že leta 1760, pozneje pa se je izkazalo, da je precej pogosto, sploh pri starejših ljudeh, ki slabše vidijo. Po nekaterih ocenah se pri kakšni petini lahko pojavijo takšni prividi, ki pa se od halucinacij torej razlikujejo po tem, da se jih posameznik zaveda. Seveda pa je vse skupaj lahko precej strašljivo.

Ljudje, ki imajo te težave, jih velikokrat zamolčijo

Kot je dejal prof. Hawlina, je raziskava, ki je bila narejena v Veliki Britaniji,  pokazala, da le kakšnih 15 odstotkov ljudi, ki imajo ta sindrom, to zaupa svojemu zdravniku.

Ti prividi, ki se pojavljajo, jih velikokrat zaskrbijo, ker jih velikokrat skrbi, da z njimi ni vse v redu, da se je pojavila psihiatrična bolezen, ali pa so te figure, postave in predmeti lahko strašljivi. Če živiš sam in se ti zdi, da nekdo hodi po tvoji sobi ali stanovanju, ni najbolj prijetno.

 Možgani so vajeni ogromne kopice vidnih informacij

Strašljivo je tudi dejstvo, da si je včasih težko pojasniti, zakaj se zgodijo te vidne zaznave, ki jih v resnici ni. Odgovor je lahko ali v primarni ali sekundarni vidni zaznavi, je pojasnil sogovornik.

Razlogi so lahko v primarni vidni zaznavi, to pomeni, da je slika, ki se formira na mrežnici, popačena, ali pa del slike manjka, razlog je lahko tudi gosta siva mrena, pa je z mrežnico vse v redu, ali pa druge okvare zaznave primarnega vida. Lahko pa se to zgodi tudi zaradi možganskih okvar pri procesiranju vida.

Ste kdaj pomislili, koliko vidnih informacij sprejemamo in procesiramo vsakodnevno, če je naš vid zdrav? Eno od pojasnil tega sindroma pravi, da naj bi bili možgani na te informacije tako navajeni, da jih, če jih zaradi okvare vida ne dobijo več toliko, ustvarijo sami.

Možgani imajo pravzaprav eno sposobnost samostojnega delovanja ne glede na to, kakšen je dotok iz okoliškega sveta. To velikokrat doživimo pri pacientih, ki so doživeli hudo izgubo vida in te zaznave so nekako lahko formirane kot halucinacije, pa to vendarle niso.