Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Pogovarjali smo se z dr. Davidom McMurtryjem z Univerze Aberdeen na Škotskem
Vprašanje o tem, kaj je um, filozofe, psihologe, nevroznanstvenike in druge zaposluje že na desetine let. Kako pa o odnosu med možgani in umom razmišlja dr. David McMurtry, profesor na Univerzi Aberdeen na Škotskem? Na harmonijo med obojim, umom in možgani, gleda predvsem z vidika čuječnosti, ki jo raziskuje in poučuje.
Naš um ni organ, kot so možgani ali srce.
“Mislim, da imamo vsi izkušnje, ki pričajo o tem, da gre za več kot le za možgane. Kot primer lahko navedemo občutek strahu ali tesnobe. Kadar pride do tega, to začutimo po vsem telesu, ne najprej v naših možganih. To čutimo v želodcu, pri srcu, kar dokazuje to, da um ni zgolj del možganov, ampak celega telesa. Dr. Dan Siegel, ameriški nevroznanstvenik in psihoterapevt, je o tem veliko napisal. Um je definiral kot proces izmenjave energij in informacij znotraj in izven telesa. Um ni organ, kot naši možgani, srce, pljuča. Je torej proces izmenjave energij in informacij, s pomočjo električnih in kemičnih signalov. To se dogaja avtomatično, ves čas, kot rezultat senzornih dražljajev in izkušenj.”
Naš um ni enak našemu jazu, um se lahko naučimo tudi opazovati, lahko nanj vplivamo, je prepričan David McMurtry.
“Moramo se torej naučiti, kako ta proces opazovati. Kako opazovati misli, čustva in občutja, ne pa takoj reagirati nanje. Če jih opazujemo, bodo mnogi preprosto izginili, če pa so pomembni, bodo prišli nazaj. In ti bodo tisti, ki štejejo in s katerimi se moramo ukvarjati.”
»Naš um velkro za slabo in teflon za dobro«
Ampak zakaj naš um nenehno tava od misli do misli, razmišlja o preteklosti, premleva o prihodnosti, odreagirana na vse, kar se dogaja okoli nas? Zakaj nas čustva velikokrat preplavijo in se zaradi njih kdaj odzovemo tudi neprimerno?
“Na to vprašanje lahko odgovorimo na več načinov. Prvi je s pomočjo znanja evolucijske psihologije. Naš um se je razvil tako, da poskrbi za našo varnost in naše dobro. Um se odziva na nevarnosti in grožnje, z evolucijske perspektive je to pomembno, da preživimo. Zato pri mnogih um »vidi« nevarnosti in težave, namesto priložnosti in sreče. Psihiater in pisatelj Rick Hanson je uporabil prispodobo: »naš um je kot velkro za slabo in teflon za dobro«, z drugimi besedami – slabe stvari se zelo hitro primejo, dobre pa spolzijo skoraj takoj. Tako bi torej na to odgovorila evolucijska psihologija. Mogoče pa na naše misli in občutja reagiramo, ker je to naša navada, ker se nikoli nismo naučili, da bi jih preprosto opazovali. Morda je to del zahodne kulture, kjer se že zelo zgodaj skozi proces izobraževanja učimo analizirati, razčlenjevati, kritizirati in podobno. Da moramo reagirati in se vključiti. Če se celo življenje tako odzivamo, to postane navada, nekaj avtomatičnega. Ko ljudje začnejo z učenjem čuječnosti, to prinese čisto nekaj drugega in novega.”
To, kako razmišljamo in kako se odzovamo je torej navada, pravi naš sogovornik. Navada, ki jo lahko opazujemo in načnemo spreminjati – s čuječnostjo, vadbo zavestne pozornosti. Ta spreminja tako naše delovanje uma in obnašanja kot tudi delovanje možganov, pravi McMurtry:
“Za mnogo ljudi je um njihov »šef«, ki jim narekuje, kako se bodo odločili, katero pot ubrali, kako se bodo vedli. Nikoli pa svojemu umu ne rečejo: Hvala, da skrbiš zame, ampak tega ne bom naredil! Ni namreč nujno, da se um odloči za vedênje, ki je dobro za nas. Vzemimo za primer kompulzivne motnje. Če torej postanemo opazovalec, če se lotimo čuječnosti, bomo s tem spremenili odnos do uma. Ker pa sta um in možgani tako močno povezana, to vpliva tudi na slednje. Nevroznanost nam to pojasni s pomočjo koncepta nevroplastičnosti, ki pravi, da je možno spremeniti delovanje možganov. Če bomo vplivali na um, bomo tudi na naše nevronske strukture.”
A da postanemo čuječi in pozorni ves čas, je proces, ki ni ne kratek ne lahek. O tem smo že govorili tudi v drugi oddajah Možgani na dlani:
485 epizod
100 milijard razlogov za radovednost. Tako bi lahko rekli, če bi šteli nevrone v naših možganih. Jutranja rubrika brska po svetu nevroznanosti, na poljuden način, s pomočjo domačih in tujih strokovnjakov, pojasnjuje fenomene, s katerimi se srečujemo vsak dan, sledi novostim v raziskovanju možganov, pojasnjuje delovanje in funkcije tega neverjetnega organa in skrbi tudi za možgansko jutranjo rekreacijo.
Pogovarjali smo se z dr. Davidom McMurtryjem z Univerze Aberdeen na Škotskem
Vprašanje o tem, kaj je um, filozofe, psihologe, nevroznanstvenike in druge zaposluje že na desetine let. Kako pa o odnosu med možgani in umom razmišlja dr. David McMurtry, profesor na Univerzi Aberdeen na Škotskem? Na harmonijo med obojim, umom in možgani, gleda predvsem z vidika čuječnosti, ki jo raziskuje in poučuje.
Naš um ni organ, kot so možgani ali srce.
“Mislim, da imamo vsi izkušnje, ki pričajo o tem, da gre za več kot le za možgane. Kot primer lahko navedemo občutek strahu ali tesnobe. Kadar pride do tega, to začutimo po vsem telesu, ne najprej v naših možganih. To čutimo v želodcu, pri srcu, kar dokazuje to, da um ni zgolj del možganov, ampak celega telesa. Dr. Dan Siegel, ameriški nevroznanstvenik in psihoterapevt, je o tem veliko napisal. Um je definiral kot proces izmenjave energij in informacij znotraj in izven telesa. Um ni organ, kot naši možgani, srce, pljuča. Je torej proces izmenjave energij in informacij, s pomočjo električnih in kemičnih signalov. To se dogaja avtomatično, ves čas, kot rezultat senzornih dražljajev in izkušenj.”
Naš um ni enak našemu jazu, um se lahko naučimo tudi opazovati, lahko nanj vplivamo, je prepričan David McMurtry.
“Moramo se torej naučiti, kako ta proces opazovati. Kako opazovati misli, čustva in občutja, ne pa takoj reagirati nanje. Če jih opazujemo, bodo mnogi preprosto izginili, če pa so pomembni, bodo prišli nazaj. In ti bodo tisti, ki štejejo in s katerimi se moramo ukvarjati.”
»Naš um velkro za slabo in teflon za dobro«
Ampak zakaj naš um nenehno tava od misli do misli, razmišlja o preteklosti, premleva o prihodnosti, odreagirana na vse, kar se dogaja okoli nas? Zakaj nas čustva velikokrat preplavijo in se zaradi njih kdaj odzovemo tudi neprimerno?
“Na to vprašanje lahko odgovorimo na več načinov. Prvi je s pomočjo znanja evolucijske psihologije. Naš um se je razvil tako, da poskrbi za našo varnost in naše dobro. Um se odziva na nevarnosti in grožnje, z evolucijske perspektive je to pomembno, da preživimo. Zato pri mnogih um »vidi« nevarnosti in težave, namesto priložnosti in sreče. Psihiater in pisatelj Rick Hanson je uporabil prispodobo: »naš um je kot velkro za slabo in teflon za dobro«, z drugimi besedami – slabe stvari se zelo hitro primejo, dobre pa spolzijo skoraj takoj. Tako bi torej na to odgovorila evolucijska psihologija. Mogoče pa na naše misli in občutja reagiramo, ker je to naša navada, ker se nikoli nismo naučili, da bi jih preprosto opazovali. Morda je to del zahodne kulture, kjer se že zelo zgodaj skozi proces izobraževanja učimo analizirati, razčlenjevati, kritizirati in podobno. Da moramo reagirati in se vključiti. Če se celo življenje tako odzivamo, to postane navada, nekaj avtomatičnega. Ko ljudje začnejo z učenjem čuječnosti, to prinese čisto nekaj drugega in novega.”
To, kako razmišljamo in kako se odzovamo je torej navada, pravi naš sogovornik. Navada, ki jo lahko opazujemo in načnemo spreminjati – s čuječnostjo, vadbo zavestne pozornosti. Ta spreminja tako naše delovanje uma in obnašanja kot tudi delovanje možganov, pravi McMurtry:
“Za mnogo ljudi je um njihov »šef«, ki jim narekuje, kako se bodo odločili, katero pot ubrali, kako se bodo vedli. Nikoli pa svojemu umu ne rečejo: Hvala, da skrbiš zame, ampak tega ne bom naredil! Ni namreč nujno, da se um odloči za vedênje, ki je dobro za nas. Vzemimo za primer kompulzivne motnje. Če torej postanemo opazovalec, če se lotimo čuječnosti, bomo s tem spremenili odnos do uma. Ker pa sta um in možgani tako močno povezana, to vpliva tudi na slednje. Nevroznanost nam to pojasni s pomočjo koncepta nevroplastičnosti, ki pravi, da je možno spremeniti delovanje možganov. Če bomo vplivali na um, bomo tudi na naše nevronske strukture.”
A da postanemo čuječi in pozorni ves čas, je proces, ki ni ne kratek ne lahek. O tem smo že govorili tudi v drugi oddajah Možgani na dlani:
Tokrat se bomo lotili teme, na katero nas je opozorila poslušalka. Mamica opaža, da malček sredi noči prestrašeno kriči ter dela grimase in ga res prežema strah. Kaj je to? Nočna groza! In kaj ima z našimi možgani in spanjem? Ogromno! Zato smo v studio povabili somnologinjo, specialistko pediatrije in nevrologije ter vodjo otroškega oddelka v Splošni bolnišnici Celje, doc. dr. Barbaro Gnidovec Stražišar. Pripravlja: Mojca Delač.
Predvajamo najboljše zgodbe z natečaja Znanosti na cesti - Od solz do smeha z demenco. Prva bo zgodba "V paviljonu" avtorice Maše Šemrov. Bere Maja Moll. Ob poslušanju zgodbe se Mojca Delač z dr. Zdenko Čebašek Travnik pogovarja o temah in izkušnjah z demenco, ki jih zgodba odpira.
V Možganih na dlani bomo pokukali na Portugalsko. Športni psihologi radi povedo, da se kompleksi procesi, s katerimi se ukvarja športna psihologija, seveda ne morejo razumeti samo z vpogledom v možgansko delovanje. Ampak, tudi tu je vedno več znanega. Seveda pa se je tudi sama disciplina športne psihologije skozi desetletja močno razvila. S tem se strinja tudi prof. Sidonio Serpa, ugleden portugalski psiholog, raziskovalec, predavatelj in nekdanji gimnastik, ki bo z nami v Možganih na dlani.
Danes bo z nami prof. dr. Tanja Kajtna, športna psihologinja s fakultete za šport v Ljubljani, ki je tudi predsednica sekcije za športno psihologijo pri Društvu psihologov Slovenije. Na mednarodnem kongresu Šport skozi oči psihologije, ki je sredi decembra potekal v Ljubljani, je govorila tudi o safeguardingu, ali lepše v slovenščini - zaščiti športnikov. Kaj to je, pa pojasnimo takoj, ko prof. Kajtna strne nekaj vtisov z dogodka. Strinjala se je, da je bil za športno psihologijo ta dogodek res izvrsten zaključek leta. Pripravlja: Mojca Delač.
Dragi možgani, njih uporabniki in navdušenci, pa se družimo skupaj še zadnjič v letošnjem letu. Naši možgani imajo seveda to izjemno sposobnost, da zmorejo potovati v času. Lahko pomislijo, kako je bilo med letom dni, lahko si tudi pričarajo podobo sveta in življenja v prihodnjem letu. Skratka, so naš izjemen potovalni in časovni stroj, ki pa ni nezmotljiv in na žalost tudi ne nepokvarljiv. Mojca Delač bo v nekaj minutah pogledala nazaj in naprej. Je že tako, povezati celo leto vsebin o možganih v eno malho jutranjega izbora bi bilo tako, kot da bi rekli, da je za jezik v možganih potreben en nevron. Ne gre. Je omrežje, sodelovanje in povezovanje. Lahko ga zaželimo tudi možganom.
Danes bomo spoznali slovenskega nevrologa, ki že nekaj desetletij živi čez lužo, tja je odšel po opravljeni medicinski fakulteti v Zagrebu. Mladost pa je preživljal v Celju. Prof. dr. Dimitri Krainc trenutno deluje kot profesor na oddelku in predstojnik Oddelka za nevrologijo ter kot direktor Simpson Querrey Centra za nevrogenetiko na Univerzi Northwestern, na Medicinski fakulteti Feinberg v Chicagu. Pred tem je več kot dve desetletji preživel v splošni bolnišnici Massachusetts in na Medicinski šoli Harvard. Za svoje delo je prejel številne nagrada. Še čisto sveža je tudi novica, da je bil izvoljen v Ameriško akademijo izumiteljev, gre za najvišje ameriško priznanje za akademske izumitelje oz. inovatorje.
Doc. dr. Naja Ferjan Ramirez deluje na Univerzi Washington v Seattlu na Zahodni obali Združenih držav Amerike. Čez lužo je odšla že pred dvema desetletjema, najprej na dodiplomski študij nevroznanosti na Univerzo Brown, nato na Univerzo v San Diego, kjer je doktorirala iz lingvistike in kognitivne znanosti. Večjezičnost je del njenega raziskovalnega in zasebnega življenja. Redni sopotniki Možganov na dlani se zagotovo spomnite, kako nam je pred kar nekaj leti razložila, da smo ob rojstvu sposobni zaznati razlike med vsemi glasovi, ki obstajajo, v vseh jezikih sveta. Zato je zelo pomembno, da se z dojenčki veliko pogovarjamo. V Možganih na dlani je pogledala na leto 2023 skozi prizmo raziskovanja nevrolingvistike in (jezikovne) kognicije. Pripravlja: Mojca Delač
December je poseben čas in mi si bomo za darilo v štirih epizodah privoščili kar – možgane, in to tiste, ki jih je pot odpeljala po svetu, kjer se ukvarjajo – z možgani! V prvi decembrski epizodi je z nami Prekmurka, dr. Martina Šebök, ki že sedem let živi v Zürichu in deluje na univerzitetni bolnišnici Zürich. Po svetu nevronov vas vsak teden pelje Mojca Delač.
Bolečine ne maramo, čeprav nas večkrat, ko je akutna, lahko obvaruje. Pri kronični je drugače. Prof. Dr. Apkar Vania Apkarian je profesor fiziologije, anesteziologije, fizikalne medicine in rehabilitacije na Univerzi Northwestern Feinberg School of Medicine v ZDA. Velja za pionirja uporabe magnetno resonančne spektoskropije, s pomočjo katere lahko dobijo vpogled v nevrokemično dogajanje v naših možganih. Prof. Apkarian se med drugim posveča tudi vprašanju kronične bolečine, več o tem je povedal v pogovoru z Mojco Delač za Možgane na dlani.
Nevrolog dr. Jeremy Isaacs je specialist za kognitivno nevrologijo in demenco in je med drugim direktor klinične mreže za demenco v Londonu. Tisti, ki ste zvesti poslušalci Možganov na dlani, se morda spomnite oddaje izpred petih let, v kateri nam je približal funkcionalno kognitivno motnjo. V tokratni oddaji pa nam je razložil, zakaj se v zgodbo o preventivi pred demenco vmeša tudi - kvaliteta zraka. Pripravlja: Mojca Delač.
Ekipa raziskovalcev iz Francije in Švice je s pomočjo pomembnega razvoja področja nevroprotetike Marcu Gauthierju v hrbtenjačo vstavila elektrode in z njihovo pomočjo povrnila sposobnost, da, če povemo poenostavljeno, gospod, ki že več kot četrt stoletja sobiva s Parkinsonovo boleznijo, ponovno lahko učinkoviteje upravlja s svojimi nogami in njegova hoja se je izboljšala. Nevrolog z UKC Ljubljana doc. dr. Dejan Georgiev je za Možgane na dlani pokomentiral ta optimističen primer in ga postavil v širši raziskovalni, terapevtski in življenjski kontekst.
Profesor Martin Turner je nevrolog, ki je v začetku jeseni gostoval na Sinapisini nevroznanstveni konferenci v Ljubljani. Kot je povedal za našo oddajo, se specializira za motnje delovanja živčnega sistema, zadnjih 20 let pa deluje na področju bolezni motoričnega nevrona oziroma ALS – amiotrofične lateralne skleroze. Kaj lahko o njej razberemo iz krvi? Zakaj so geni le del odgovorov? In ali lahko s svojim (zdravim) življenjskim slogom kaj vplivamo na razvoj bolezni? Mojca Delač vas skupaj s sogovornikom vabi med nevrone!
Vau! Si predstavljate! Vsak teden se učimo in čudimo, kako očarljiva in zares fascinantna gmota tkiva so naši možgani, kaj vse zmorejo in kje vse nam jo lahko pošteno zagodejo. Prav kompleksnost vseh teh omrežij pa je seveda za področje kot je nevrokirurgija, še toliko bolj zahtevna. Dr. Andrej Vranič je gost tokratne epizode Možganov na dlani, na 12. konferenci slovenskih zdravnikov iz sveta in Slovenije ga je pred radijski mikrofon povabila Živa Trček.
Oktobra praznuje naš radio, zato brskamo po njegovem arhivu in četrtkove jutranje odmerke za nevroznanost znova namenjamo zvoku. Brez glasu radia zagotovo ne bi bilo, je pa tudi glas nekaj, kar raste in se razvija s človekom. Ste kdaj pomislili, da so naši možgani povezani tudi z glasilkami? O tem prof. dr. Irena Hočevar Boltežar, otorinolaringologinja, ter profesor glasbe in naš glasbeni urednik Matej Jevnišek. Zgodbo možganov in glasilk je povezal glas Mojce Delač.
V mesecu oktobru praznuje tudi naš radio in zdaj se bomo znova spomnili na epizodo Možganov na dlani, ki je odgovarjala na vprašanje – ali svoj glas res slišimo drugače? Nemalokrat slišimo, da na primer kdo od sodelujočih reče, da svoj glas le stežka posluša po radiu, saj je čisto drugačen. Pa to drži? Kako se slišimo sami in kako nas slišijo drugi? Kaj pa, kadar smo v res tihi in dobro izolirani sobi, ki se ji reče radijski studio? Osvežimo znanje. Na potep v svet nevronov je Mojca Delač zavila s prof. dr. Sabo Batellino s Klinike za otorinolaringologijo in cervikofacialno kirurgijo UKC Ljubljana.
Ob začetku mednarodne Sinapsine konference se nam bo za dobro jutro v studiu pridružil doc.dr. Blaž Koritnik, predstojnik Kliničnega Inštituta za klinično nevrologijo UKC Ljubljana. Z Mojco Delač se bosta pogovarjala o nekaterih najbolj perečih temah v nevroznanosti, ki jih bodo načeli, poleg tega pa odgovorita tudi na vprašanje naše mlade poslušalke Mete! Vabljeni k poslušanju!
21. september je svetovni dan alzheimerjeve bolezni in današnjo epizodo sem seveda pripravila z mislijo na to. Ampak! Verjetno bi mnogi kot iz topa znali izstreliti, da so v naših možganih nevroni. Kaj pa glija celice? Se še spomnite? So izjemno pomembne, a kar malo v zakulisju možganske slave. V soj žarometov smo jih v Možgani na dlani postavili že dvakrat. Zelo me veseli, da sva se v radijskem studiu znova srečali s prof. dr. Nino Vardjan, z Inštituta za patološko fiziologijo. Že zdaj pa povabilo – za abc znanje o celicah glija in kaj so, pobrskajte po arhivu. Šest let se nismo ujeli v radijskem etru! No, v tem času je seveda novega veliko. Pripravlja: Mojca Delač.
Tokrat gremo nekam na pol poti med Parizom in Bordeauxem, v Francijo, prof. Michel Audiffren prihaja iz Poitiersa, raziskovalno pa ga zanima, kako gibanje vpliva na kognicijo. V zadnjem času zlasti to, kako mentalna utrujenost vpliva na gibanje. Pred mikrofon Možganov na dlani ga je povabila Mojca Delač.
Prof. dr. Mandar Jog ima zanimivo zgodbo in je eden od najuglednejših kanadskih nevrologov in nevroznanstvenikov. Je pa tudi matematik, ki je svojo študijsko pot pravzaprav začel pri fiziki. Izdal je dve knjigi, ena govori prav o matematični podstati procesiranja informacij v možganih. Bil je osrednji govorec na 40. mednarodnem simpoziju kliničnih nevrofiziologov, ki je potekal v Ljubljani, kamor je prišel drugič in se prijazno odzval tudi na vabilo v naš studio. Čeprav sem ves čas priprav razmišljala o nevrodegenerativnih boleznih in motoriki in o najnovejših dognanjih in spoznanjih, se je pogovor odvil v širše, na trenutke malo filozofske, pa tudi futuristične razsežnosti. Tudi to so naši možgani! Po njih vsak teden radovedno brska Mojca Delač.
Zdaj gre pa zares. Na svidenje poletne počitnice do prihodnjega leta! Pozdravljen, šolsko- delovni ritem. Naši možgani pa se zdaj ne bodo ukvarjali samo z obilico dela in obveznostmi, ampak tudi – z obilico sedenja. Zato to epizodo namenjamo gibanju. Prof. Tibor Hortobagy je profesor znanosti o gibanju ali kineziologije. Raziskuje pa to, kako telovadba vpliva na biomehaniko in možganske funkcije pri zdravih posameznikih in tistih, ki imajo z zdravjem težave. Prihaja iz Madžarske, kjer tudi deloma poučuje, njegovo primarno delo pa poteka na Univerzitetnem kliničnem centru v Groningenu. Pripravlja: Mojca Delač.
Neveljaven email naslov