Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Zaznavanje okusa je simfonija različnih informacij, ki pridejo do naših možganov
Ko so naši možgani na počitnicah, jim včasih privoščimo tudi gurmanske užitke, poskusimo nove jedi, se sladkamo s sladoledom, hladimo z limonado, preizkušamo nove kombinacije eksotičnih začimb in podobno. Čeprav latinski rek pravi, da so okusi različni in se o tem ne razpravlja, pa si bomo vseeno privoščili nekaj minut za razpravo o naših možganih in o tem, kako zaznavajo okus. Na popotovanje od brbončic do nevronskih omrežij nas je odpeljal prof. dr. Zvezdan Pirtošek.
To, kaj jemo in kako jemo, v veliki meri določa, ali bomo kot vrsta uspešni ali ne.
Pred približno 7,8 milijona let smo imeli posebno razvit okus za sladko in grenko. Zelo pomembno je bilo, da smo ločili hrano, v kateri je veliko energije (sladkorji), od tega kar je morebitno strupeno in ima po navadi grenak priokus. Ko so minevali milijoni let, se je tudi naš način življenja spremenil in pred tremi milijoni let smo začeli našo hrano kuhati, kar je bila velika pridobitev za evolucijo, saj to hrano lahko veliko bolj izkoristimo, tudi v kaloričnem smislu. Tako smo se od sadja obrnili tudi k mesu. To, da smo meso tudi kuhali, pa je povzročilo razvoj novega čuta za okus, ki mu rečemo umami.
Dobimo ga, recimo, ko jemo piščančjo juho ali kuhano meso. Ko se je človek opiral na kmetijstvo in agrikulturo v neolitiku, pa je nastalo veliko sprememb v genih in receptorjih, ki so pomembne za metabolizem škroba (amilaza).
Ko gledamo skozi evolucijo, lahko vidimo, da okusi, ki jih razvijamo, in način, kako jemo, kažejo na našo evolucijsko pot in željo po preživetju.
Okušalne brbončice pri okusih delujejo kot “ključ in ključavnica”.
Impulzi po treh možganskih živcih nato potujejo v možgansko deblo, kjer so vsi procesi nezavedni in avtomatični. Tam je jedro, ki se »odloči«, ali bo refleksno hrano sprejelo ali zavrnilo. Tudi ljudje, ki zaradi bolezni ali genetskih motenj nimajo velikih možganov, bodo avtomatično sprejeli ali hitro zavrnili določeno hrano. Za vse bogastvo okusov pa je potrebna pot od debla do višje sfere možganov, sploh v tiste predele, ki odločajo, kaj je dobro in kaj ne. To so deli v spodnjem čelnem režnju, v zadnjih predelih možganov, predvsem pa v tako imenovani insuli. Tam se ustvarja ta čudoviti svet, v katerem je vedno tudi element uživanja, odvrata in, kar je tudi pomembno, učenja.
Naše okušanje ni samo okus, ampak je tudi vonj, tekstura in vse to se ustvarja v delih možganov, ki so zelo blizu centru za spomin (hipokampus).
486 epizod
100 milijard razlogov za radovednost. Tako bi lahko rekli, če bi šteli nevrone v naših možganih. Jutranja rubrika brska po svetu nevroznanosti, na poljuden način, s pomočjo domačih in tujih strokovnjakov, pojasnjuje fenomene, s katerimi se srečujemo vsak dan, sledi novostim v raziskovanju možganov, pojasnjuje delovanje in funkcije tega neverjetnega organa in skrbi tudi za možgansko jutranjo rekreacijo.
Zaznavanje okusa je simfonija različnih informacij, ki pridejo do naših možganov
Ko so naši možgani na počitnicah, jim včasih privoščimo tudi gurmanske užitke, poskusimo nove jedi, se sladkamo s sladoledom, hladimo z limonado, preizkušamo nove kombinacije eksotičnih začimb in podobno. Čeprav latinski rek pravi, da so okusi različni in se o tem ne razpravlja, pa si bomo vseeno privoščili nekaj minut za razpravo o naših možganih in o tem, kako zaznavajo okus. Na popotovanje od brbončic do nevronskih omrežij nas je odpeljal prof. dr. Zvezdan Pirtošek.
To, kaj jemo in kako jemo, v veliki meri določa, ali bomo kot vrsta uspešni ali ne.
Pred približno 7,8 milijona let smo imeli posebno razvit okus za sladko in grenko. Zelo pomembno je bilo, da smo ločili hrano, v kateri je veliko energije (sladkorji), od tega kar je morebitno strupeno in ima po navadi grenak priokus. Ko so minevali milijoni let, se je tudi naš način življenja spremenil in pred tremi milijoni let smo začeli našo hrano kuhati, kar je bila velika pridobitev za evolucijo, saj to hrano lahko veliko bolj izkoristimo, tudi v kaloričnem smislu. Tako smo se od sadja obrnili tudi k mesu. To, da smo meso tudi kuhali, pa je povzročilo razvoj novega čuta za okus, ki mu rečemo umami.
Dobimo ga, recimo, ko jemo piščančjo juho ali kuhano meso. Ko se je človek opiral na kmetijstvo in agrikulturo v neolitiku, pa je nastalo veliko sprememb v genih in receptorjih, ki so pomembne za metabolizem škroba (amilaza).
Ko gledamo skozi evolucijo, lahko vidimo, da okusi, ki jih razvijamo, in način, kako jemo, kažejo na našo evolucijsko pot in željo po preživetju.
Okušalne brbončice pri okusih delujejo kot “ključ in ključavnica”.
Impulzi po treh možganskih živcih nato potujejo v možgansko deblo, kjer so vsi procesi nezavedni in avtomatični. Tam je jedro, ki se »odloči«, ali bo refleksno hrano sprejelo ali zavrnilo. Tudi ljudje, ki zaradi bolezni ali genetskih motenj nimajo velikih možganov, bodo avtomatično sprejeli ali hitro zavrnili določeno hrano. Za vse bogastvo okusov pa je potrebna pot od debla do višje sfere možganov, sploh v tiste predele, ki odločajo, kaj je dobro in kaj ne. To so deli v spodnjem čelnem režnju, v zadnjih predelih možganov, predvsem pa v tako imenovani insuli. Tam se ustvarja ta čudoviti svet, v katerem je vedno tudi element uživanja, odvrata in, kar je tudi pomembno, učenja.
Naše okušanje ni samo okus, ampak je tudi vonj, tekstura in vse to se ustvarja v delih možganov, ki so zelo blizu centru za spomin (hipokampus).
Tokrat se gremo znova potepat v zanimiv svet, ki ga odpiramo s človeško zmožnostjo govora. Konec oktobra smo obeleževali mednarodni dan ozaveščanja o jecljanju. Mojco Delač pa je zanimalo, ali se jecljane lahko pojavi tudi kot simptom nevroloških motenj oziroma bolezni? Po odgovore je zavila na Nevrološko kliniko UKC Ljubljana, k Klari Trpkovi, specialistki klinične logopedije in vodji tamkajšnje enote za logopedijo.
Ekipa raziskovalcev v Združenem Kraljestvu je razvila novo napravo, ki s pomočjo tehnologije svetlobnih valov meri aktivnosti v dojenčkovih možganih. Naprava naj bi ponudila najbolj celostno sliko dogajanja v nevronskih omrežjih najmlajših. Predstavljajte si, da bi res dobro razumeli, kaj se dogaja pri poslušanju, gledanju in drugih kognitivnih nalogah. Ali pa razumeli kaj se dogaja v možganih otrok z avtizmom, disleksijo in podobno. Za dobro jutro kličemo v Cambridge, kjer deluje dr. Liam Collins Jones, prvi avtor študije. Pripravlja: Mojca Delač.
Vsem se je že zgodilo, da smo kdaj v življenju padli. Pravzaprav se življenje začne z mnogo padci. A mnogo usodnejši so tisti, ki si nam primerijo v jeseni življenja. Kaj vpliva na to, da večkrat pademo? In kako lahko s pomočjo treninga in poglobljenega razumevanja teh mehanizmov pripomoremo k boljšemu ravnotežju in kvalitetnejši starosti? O tem se v aktualni epizodi Mojca Delač pogovarja z dr. Michaelom Schwenckom z Univerze Konstanz v Nemčiji.
Prof. Sir John Hardy je največkrat citirani britanski raziskovalec na področju Alzheimerjeve bolezni. Poleg viteškega naslova in članstva v britanski kraljevi družbi, je tudi dobitnik priznanja Breaktrough Prize in pa prestižne nagrade The Brain Prize za izreden doprinos k nevroznanosti. Pretekli teden je bil osrednji govorec na mednarodni nevroznanstveni konferenci v Ljubljani, tudi o tem pa več v nadaljevanju, ko povemo, v čem je njegovo delo in izsledki tako prebojno. Avtorica oddaje in prevod: Mojca Delač. Lektura: Saša Grčman. Bral: Matej Rus. (To je posebna, daljša različica oddaje)
V Ljubljani te dni poteka 15. mednarodni kongres o energetski presnovi v možganih. Kako naši možgani presnavljajo in porabljajo energijo, kaj se zgodi, ko jim zagodi nevrodegenerativna bolezen, kot je Alzheimerjeva bolezen. O vsem tem se je Mojca Delač pogovarjala z akademikom, prof. dr. Robertom Zorcem, enim od organizatorjev konference.
Prof. dr. Mandar Jog ima zanimivo zgodbo in je eden od najuglednejših kanadskih nevrologov in nevroznanstvenikov. Je pa tudi matematik, ki je svojo študijsko pot pravzaprav začel pri fiziki. Izdal je dve knjigi, ena govori prav o matematični podstati procesiranja informacij v možganih. Bil je osrednji govorec na 40. mednarodnem simpoziju kliničnih nevrofiziologov, ki je potekal v Ljubljani, kamor je prišel drugič in se prijazno odzval tudi na vabilo v naš studio. Čeprav sem ves čas priprav razmišljala o nevrodegenerativnih boleznih in motoriki in o najnovejših dognanjih in spoznanjih, se je pogovor odvil v širše, na trenutke malo filozofske, pa tudi futuristične razsežnosti. Tudi to so naši možgani! Po njih vsak teden radovedno brska Mojca Delač.
Smo v tednu, ko je bilo velikokrat »prvič« in veliko prestopov v novo skupino ljudi, v novo okolje, v nove ureditve. Ne govorim samo o prvošolčkih, o najmlajših možgančkih bi lahko smo in bomo veliko povedali. Tokrat pa avtorico Možganov na dlani, Mojco Delač, predvsem zanimajo tisti, ki jih je 2. septembra dočakal »krst fazanov«, sprejem v 1. letnik srednje šole, ali fazaniranje. Tudi v Slovarju slovenskega knjižnega jezika je kot drugi pomen ob pojmu fazan pripisano: 'dijak prvega letnika srednje šole: nestrpno smo čakali, da se znebimo vzdevka fazan'. Nekateri pa prav nestrpno čakajo, da se te skupini pridružijo. Da človek ni otok možgani dobro vedo. In da se v odnosu do drugih ljudi v njih marsikaj zgodi, tudi. Kako pa je z različnimi iniciacijami, zakaj so zelo pomemben del naših življenj in kje je njihova meja? Kadar možgane požgečka radovednost o njihovem delovanju v družbi vselej radi v našo povabimo raziskovalko Hano Hawlina z Inštituta za kriminologijo pri Pravni fakulteti. Od glave do peta popisani in porisani, ker je F fazan in ker to tako mora biti?
Živijo, ljubitelji možganov. Ti so aktivni tudi, ko smo mi na počitnicah in tudi z Možgani na dlani ni bilo prav nič drugače. V avgustovskih epizodah smo vstopili v svet motorike, torej gibanja, robotike, nevrofizioterapije in Parkinsonove bolezni, o kateri tudi danes. O motnjah ravnotežja in hoje pri osebah s Parkinsonovo boleznijo ter globoki možganski stimulaciji je na poletni šoli TBrain Boost v Piranu predaval nevrolog, doc. dr. Dejan Georgiev z Nevrološke klinike UKC Ljubljana. Majhen pokuk v svoje predavanje je dovolil tudi Možganom na dlani in Mojci Delač.
Kako ste kaj prijazni s svojimi možgani to poletje? Ste jim namenili tudi kaj gibanja, seveda takrat, ko jim ni prevroče? Če ste danes zjutraj brez težav vstali in se malo pretegnili ter odkorakali novemu dnevu nasproti, bodite hvaležni za to. Ni samoumevno. Kadar se namreč primeri kakšna športna poškodba ali pa celo nevrološka bolezen, gibanje postane zelo zahtevna naloga, pri kateri sodelujejo tudi nevrofizioterapevti. Pripravlja: Mojca Delač.
V tokratni avgustovski epizodi ne bo manjkalo mladostnega navdiha in znanja, o katerem bomo v prihodnosti zagotovo še slišali! Na poletni šoli TBrain Boost v Piranu smo pred mikrofon povabili Tiso Hodnik in Manco Peskar. Ena pravkar iz tujine, druga tik pred njo, obe pa raziskovalno zagnano na področju motorike in veliki ljubiteljici možganov! Pripravlja Mojca Delač.
Poletje, natančneje druga polovica julija je v Piranu znova prinesla poletno šolo, ki je povezala raziskovalce in praktike s področja človeškega gibanja in motorike. Lani se je zaključil projekt TwinBrain, tokrat pa so v sklopu novega projekta TBrainBoost skušali povezati bazično nevroznanost z industrijo. Mojca Delač se je pogovarjala z vodjo projekta, prof. dr. Urošem Marušičem z ZRS Koper.
V dneh, ko ne manjka sonca, spet kodramo našo radovednost in možgane sprašujemo, kaj ima z njimi vitamin D? Po odgovore se je Mojca Delač odpravila na Inštitut za farmakologijo in eksperimentalno toksikologijo k prof. dr. Mojci Kržan. Zakaj je vitamin D poseben in ali res deluje tudi nevroprotektivno? Preverimo!
Gotovo ste slišali že vsaj kakšno anekdotično pripoved o tem, kako je nekdo zaradi "hudega gorja posivel čez noč". Kaj o tem že ve (nevro)znanost smo preverili pri prof. dr. Maji Bresjanac z Inštituta za patološko fiziologijo MF UL. Spomnila nas je tudi, zakaj velja tudi v poletnih dneh poskrbeti za zdravo glavo! Pripravlja: Mojca Delač.
Priča smo bili umoru v idiličnem obmorskem letovišču. Kaj se je zares zgodilo, kako zanesljiv je v resnici naš spomin? Že klasične empirične psihološke študije govorijo o potencialni nezanesljivosti očividcev kriminalnih dejanj, zdaj to z raziskavami potrjujejo tudi nevroznanost. Zakaj nas naš spomin tako pogosto vara? Odgovore na to, sta nam pomagala najti nevrolog, predstojnik Katedre za nevrologijo na ljubljanski medicinski fakulteti, profesor, Dr. Zvezdan Pirtošek in doc. dr. Miha Hafner z Inštituta za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani.
21. junij je svetovni dan hude nevrodegenerativne bolezni, ki se ji reče Amiotrofična Lateralna Skleroza in o kateri smo v naših oddajah že veliko povedali, vse epizode hrani naš radijski arhiv in še enkrat hvala vsem, ki so pripovedovali o izkušnjah življenja s to boleznijo in zdravljenja. Nekateri ALS poznate tudi kot Lou Gehrigovo bolezen, po igralcu bejzbola, ki so mu jo diagnosticirali v 30ih letih prejšnjega stoletja, morda veste, da je za eno od oblik bolehal Stephen Hawking, ste slišali za bolezen motoričnega nevrona ali pa sodelovali pri polivanju z mrzlo vodo. Vse to je ALS. Mojca Delač vas tudi tokrat vabi, da greste z njo v svet čudovitega organa, ki pa se lahko s posameznikom tudi kruto poigra. Pridružila se ji bosta prof. dr. Albert Ludolph in doc. dr. Blaž Koritnik, ki se oglasi z največjega evropskega kongresa za ALS.
Prof. dr. Dick Swaab je zagotovo eden od najbolj znanih nizozemskih nevroznanstvenikov, ki deluje po vsem svetu, uveljavil pa se je predvsem z raziskavami možganske anatomije in fiziologije in v osemdesetih ustanovil tako imenovano možgansko banko. O vsem tem in tudi odgovoru na vprašanje, ali smo res naši možgani – v nadaljevanju! Pripravlja: Mojca Delač.
V tednu slepih in slabovidnih smo se poglobili v njihov sanjski svet s prof. dr. Ivano Rosenzweig in Tadejem Grumom. Možgani na dlani so v živo na sporedu vsak četrtek ob 7.35 na Prvem. Pripravlja Mojca Delač.
Pred tednom dni smo se v drugem delu mini serije Možganov na dlani o nevropatološkem delu prof. dr. Mare Popović naučili, da možgani le redko ne pokažejo, kaj se je pravzaprav zgodilo. Velikokrat pa se kaj v razvoju znanja in razumevanja zgodi tudi po naključju. V tretjem, zadnjem delu, bomo tako na dlan dobili bolezen, ki se je pred desetletji pojavila na otoški državi v Oceaniji in pomembno prispevala k razumevanju prionov, beljakovinskih kužnih delcev. Prof. dr. Mara Popović pa nam bo povedala tudi, kaj, poleg osrednjega živčevja in možganov še zanima nevropatologe in kako v jeseni življenja skrbi za svoje možgane. Na potep nas vabi Mojca Delač.
Kakšne zgodbe odkrivajo možgani? Da jih nosi v srcu, bolj kot na dlani, nam je v prvi epizodi priznala prof. dr. Mara Popović, upokojena nevropatologinja, ki se je skoraj štiri desetletja z njimi ukvarjala tako od blizu, kot le malokdo. V drugi epizodi mini serije nam bo povedala, kdaj so jo možgani presenetili ter tudi, kako so skupaj s kolegi prvi razvozlali vprašanje, s katerim se je pred leti ukvarjal ves svet. Pripravlja: Mojca Delač.
Kako je, ko imaš možgane zares na dlani? Kaj je to možganska sekcija? In kaj vse lahko pozornemu in izurjenemu očesu ali pa pod mikroskopom pove možgansko tkivo? O tem s prof. dr. Maro Popović, ki je 37 let vodila nevropatološko dejavnost pri nas. Zdaj, ko je v pokoju, pa z veseljem pripoveduje o svoji zanimivi življenjski in poklicni poti. In o zgodbah, ki jih pišejo možgani. Pripravlja: Mojca Delač.
Neveljaven email naslov