Za nekatere počitniške radosti, za druge stres, panika in fobija

Nekateri ob pogledu na vodo, pa naj si bo to morje, jezero, reka ali bazen, brez oklevanja skočijo vanjo in – uživajo. Drugi pa se bojijo globin, plavanja, če ne vidijo dna, obstaja celo fobija pred vodo, morjem in oceani. Kako ta strah omreži naša omrežja in nas prikrajša za kakšno vodno radost smo povprašali klinično psihologinjo, dr. Majo Smrdu.

Tako kot pri vseh čustvih se seveda tudi pri strahu odzivajo možgani, lahko pa je dogajanje v njih predhodno stanje strahu. Če pogledamo v naša omrežja, pri tem osrednjo vlogo igra amigdala, v našem limbičnem delu. Zanimivo pa je, da pri tem lahko strah ubere dve poti:

Strah je tako eksistenčno pomemben za naše bivanje, da ima tudi krajšo pot, ki gre samo iz retine direktno do amigdale in tako je recimo odzivnost lahko le 12 milisekund, pri tisti prvi, daljši poti, pa od 250 do 300 milisekund.

Pri tej hitrejši poti strah “preskoči” naš korteks, ki je povezan z racionalnim mišljenjem, kar tudi pojasnjuje, zakaj včasih za strah niti ne vidimo razloga, oziroma takrat reagiramo tako naglo – strah nas je evolucijsko zaščitil pred nevarnostmi.

Za strah in vse fobije velja, da je zanje najpogosteje neka genska predispozicija, kar raziskujejo recimo pri enojajčnih dvojčkih. Hkrati pa so zelo pomembne tudi socialne izkušnje, recimo, da nas je kdaj potegnil vodni tok, zalil val, pogosto imamo pri strahu pred morjem občutek, da je spodaj, v globinah nekaj nevarnega, nekaj česar ne poznamo.