Skupina raziskovalcev iz Univerze v Calgaryju je pod vodstvom prof. dr. Jaideepa Bainsa ugotavljala, ali se možganske spremembe, ki jih povzroča stres, lahko prenašajo

V prvem tednu novega šolskega leta marsikomu o stresu najbrž ni treba posebno razlagati. Pravzaprav živimo v svetu, v katerem je vse več stresnih položajev, na vsakem koraku. In čeprav je stres evolucijsko služil kot nekaj, kar nam je pomagalo preživeti, lahko danes resno načne naše zdravje in kakovost življenja, se strinja prof. dr. Jaideep Bains z Univerze v Calgaryju.

Najpreprostejša definicija stresa je ta, ki pravi, da stres sproži neki alarmni odziv v našem telesu. To je lahko nekaj akutnega. Poslušalci si bodo to lahko predstavljali, če dam za primer prečkanje ceste, med katerim se nam približa vozilo, ki trobi. Takrat seveda odskočimo, saj to pomeni grožnjo našemu preživetju. In to povzroči stres. Še posebno pomembno vprašanje pa je, kaj se dogaja, ko smo izpostavljeni konstantnemu kroničnemu stresu in to je tisto, s čimer se ljudje le stežka spoprimemo.

Vsak stresni trenutek v naših možganih pusti neko molekularno sled. Jasno je, da stres vpliva na naša nevronska omrežja. Pa lahko naš stres vpliva tudi na omrežja ljudi okoli nas?

Iz izkušenj vemo, da če v sobo vstopi človek, ki nam je blizu in je pod stresom, bomo to takoj začutili, čeprav nam ničesar ne reče. Njegovo razpoloženje in čustva se preslikajo na nas. To je zelo zanimivo in želeli smo preveriti, ali se to kaže tudi na čisto nevrobiološki ravni. Na modelih miši smo ugotovili, da se prenašajo kemični signali, ki spreminjajo omrežja v možganih v drugi miši na enak način, kot to zaradi stresa naredijo v prvi miši. Torej tisti, ki je pod stresom. To kaže na to, da naši možgani oziroma živčni sistem prenašajo doživetje. Spremembe v možganih pa so enake, če si sam doživel stres ali če si izpostavljen nekomu s to izkušnjo.