Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Z dr. Robom Jenkinsom o prepoznavanju, priklicu, pozornosti in še čem
Ste tudi vi med tistimi, ki kdaj srečajo koga, za katerega vedo, da ga poznajo, se celo spomnite drugih podrobnosti, kje ste se srečali, s čim se ukvarja – imena pa nikakor ne? Zakaj torej prepoznamo obraz, ne spomnimo pa se imena? Kaj ima s tem evolucija in dejstvo, da se je naše vidno zaznavanje razvilo veliko prej kot govor? Zakaj imajo možgani lahko težave s priklicem imena in kako shranjujejo različne vrste informacij?
Na Univerzo York smo poklicali dr. Roba Jenkinsa, kognitivnega psihologa, ki se raziskovalno posveča predvsem zaznavanju obrazov. Prav pred kratkim pa je izšel tudi članek, v katerem so se s kolegoma spraševali, ali smo res toliko boljši z obrazi kot z imeni? To je namreč občutek, ki ga marsikdaj dobimo in nas v družbi lahko spravi v kakšen neprijeten položaj.
To je zelo pogosto doživetje, ki nam je skoraj vsem skupno in ljudje tega ne marajo, saj je v družbi lahko povezano s številnimi nerodnostmi. Pridemo na primer na kakšno zabavo, predstavijo nas nekomu, pa pozabimo ime. Ali pa srečamo koga, ki smo ga že prej, pa se ne spomnimo njegovega imena. Lahko nam je zelo nerodno. In prav ta družbena doživetja so nas gnala, da smo se lotili te raziskave.
Ugotovili pa so ravno nasprotno, kot bi človek pričakoval. In sicer, da smo s prepoznavanjem imen boljši kot s prepoznavanjem obrazov. Kako? Če rečemo ‘Njo/Njega pa poznam, ampak se ne spomnim, kako mu/ji je ime’, gre namreč za dva različna spominska procesa.
Pravzaprav imate v tem primeru različne zahteve za spominski sistem. Če gledamo obraz, gre za sistem prepoznavanja. Ugotovimo samo, da smo nekaj, kar je pred nami, že videli. Pri imenih pa gre za priklic, ne za prepoznavanje, saj ime ni napisano na obrazu človeka, to moraš brez pomoči zunanjega sveta priklicati iz spomina. Iz preteklega psihološkega raziskovanja vemo, da je prepoznavanje veliko bolj zanesljiv spominski proces, kot pa priklic. Kritična razlika torej ni vrsta informacije, ki jo želimo shraniti – torej obraz ali ime, ampak oblika spominskega sistema, ki je prisotna. Namesto da bi torej rekli, da smo dobri z obrazi, a slabi z imeni, bi morali reči, da smo dobri s prepoznavanjem, a slabši s priklicem.
Na misel, da z zaznavanjem neznanih obrazov niti nismo tako dobri, so raziskovalce napeljale dozdajšnje študije zaznavanja obrazov, pravi dr. Jenkins:
Ko gre za prepoznavanje obrazov v forenziki, pričanja, preverjanje potnih listov na mejah, so to največkrat neznani obrazi. Zato je zelo pomembno vedeti, da obstaja razlika pri tem, kako dobri smo pri znanih in neznanih obrazih. Pri znanih smo zelo dobri, ne ovirajo nas niti sprememba pričeske, slaba luč in podobno. Pri ljudeh, ki jih še nismo videli, pa je to težje. Že če prvič vidimo nekega človeka in njegovo fotografijo v potem listu, imamo lahko težave s prepoznavanjem in se zgodijo napake.
Pri prepoznavanju obrazov obstajajo ljudje, ki so v tem več kot odlični in jim pravijo tudi ‘superprepoznavalci’, pa je kaj podobnega znanega tudi pri imenih? Recimo ‘superprepoznavalci imen’?
Kolikor mi je znano, tega še ni nihče raziskoval. Raziskovali so spominske sposobnosti, seveda so nekateri boljši v prepoznavanju in v priklicu kot drugi. To niti ni tako presenetljivo, da torej obstajajo razlike v tem, kako shranjujemo in prikličemo informacije. Kolikor mi je znano, pa še ni bilo študije, s katero bi preučevali, ali so ljudje, ki so naravno dobri v spominu za imena. To je dobro vprašanje, a za zdaj še nimam dobrega odgovora.
Pri imenih je prednost tudi ta, da jih lahko zapišemo in izgovorimo, da torej obstajata dve poti shranjevanja informacije.
Seveda lahko vidiš obraz nekoga, ne moreš pa slišati obraza. Najbrž bi bil najbližji približek to, da slišiš glas človeka, ampak to ni bil del tega eksperimenta. Imena lahko vkodiramo na dva načina in to je lahko prednost.
Pomaga pa tudi, da ko nekoga srečamo prvič, njegovo ime čim večkrat ponovimo.
Eden od praktičnih nasvetov za to, kako lahko izboljšamo sposobnost, da si zapomnimo ime, je to, da ga ponovimo, saj to podaljša čas, ko smo izpostavljeni temu imenu. Še bolje je, če ga ponavljamo večkrat v večeru. Če to naredimo takrat, ko je človek zraven, je to dobro, saj aktiviramo obe informaciji v istem času.
483 epizod
100 milijard razlogov za radovednost. Tako bi lahko rekli, če bi šteli nevrone v naših možganih. Jutranja rubrika brska po svetu nevroznanosti, na poljuden način, s pomočjo domačih in tujih strokovnjakov, pojasnjuje fenomene, s katerimi se srečujemo vsak dan, sledi novostim v raziskovanju možganov, pojasnjuje delovanje in funkcije tega neverjetnega organa in skrbi tudi za možgansko jutranjo rekreacijo.
Z dr. Robom Jenkinsom o prepoznavanju, priklicu, pozornosti in še čem
Ste tudi vi med tistimi, ki kdaj srečajo koga, za katerega vedo, da ga poznajo, se celo spomnite drugih podrobnosti, kje ste se srečali, s čim se ukvarja – imena pa nikakor ne? Zakaj torej prepoznamo obraz, ne spomnimo pa se imena? Kaj ima s tem evolucija in dejstvo, da se je naše vidno zaznavanje razvilo veliko prej kot govor? Zakaj imajo možgani lahko težave s priklicem imena in kako shranjujejo različne vrste informacij?
Na Univerzo York smo poklicali dr. Roba Jenkinsa, kognitivnega psihologa, ki se raziskovalno posveča predvsem zaznavanju obrazov. Prav pred kratkim pa je izšel tudi članek, v katerem so se s kolegoma spraševali, ali smo res toliko boljši z obrazi kot z imeni? To je namreč občutek, ki ga marsikdaj dobimo in nas v družbi lahko spravi v kakšen neprijeten položaj.
To je zelo pogosto doživetje, ki nam je skoraj vsem skupno in ljudje tega ne marajo, saj je v družbi lahko povezano s številnimi nerodnostmi. Pridemo na primer na kakšno zabavo, predstavijo nas nekomu, pa pozabimo ime. Ali pa srečamo koga, ki smo ga že prej, pa se ne spomnimo njegovega imena. Lahko nam je zelo nerodno. In prav ta družbena doživetja so nas gnala, da smo se lotili te raziskave.
Ugotovili pa so ravno nasprotno, kot bi človek pričakoval. In sicer, da smo s prepoznavanjem imen boljši kot s prepoznavanjem obrazov. Kako? Če rečemo ‘Njo/Njega pa poznam, ampak se ne spomnim, kako mu/ji je ime’, gre namreč za dva različna spominska procesa.
Pravzaprav imate v tem primeru različne zahteve za spominski sistem. Če gledamo obraz, gre za sistem prepoznavanja. Ugotovimo samo, da smo nekaj, kar je pred nami, že videli. Pri imenih pa gre za priklic, ne za prepoznavanje, saj ime ni napisano na obrazu človeka, to moraš brez pomoči zunanjega sveta priklicati iz spomina. Iz preteklega psihološkega raziskovanja vemo, da je prepoznavanje veliko bolj zanesljiv spominski proces, kot pa priklic. Kritična razlika torej ni vrsta informacije, ki jo želimo shraniti – torej obraz ali ime, ampak oblika spominskega sistema, ki je prisotna. Namesto da bi torej rekli, da smo dobri z obrazi, a slabi z imeni, bi morali reči, da smo dobri s prepoznavanjem, a slabši s priklicem.
Na misel, da z zaznavanjem neznanih obrazov niti nismo tako dobri, so raziskovalce napeljale dozdajšnje študije zaznavanja obrazov, pravi dr. Jenkins:
Ko gre za prepoznavanje obrazov v forenziki, pričanja, preverjanje potnih listov na mejah, so to največkrat neznani obrazi. Zato je zelo pomembno vedeti, da obstaja razlika pri tem, kako dobri smo pri znanih in neznanih obrazih. Pri znanih smo zelo dobri, ne ovirajo nas niti sprememba pričeske, slaba luč in podobno. Pri ljudeh, ki jih še nismo videli, pa je to težje. Že če prvič vidimo nekega človeka in njegovo fotografijo v potem listu, imamo lahko težave s prepoznavanjem in se zgodijo napake.
Pri prepoznavanju obrazov obstajajo ljudje, ki so v tem več kot odlični in jim pravijo tudi ‘superprepoznavalci’, pa je kaj podobnega znanega tudi pri imenih? Recimo ‘superprepoznavalci imen’?
Kolikor mi je znano, tega še ni nihče raziskoval. Raziskovali so spominske sposobnosti, seveda so nekateri boljši v prepoznavanju in v priklicu kot drugi. To niti ni tako presenetljivo, da torej obstajajo razlike v tem, kako shranjujemo in prikličemo informacije. Kolikor mi je znano, pa še ni bilo študije, s katero bi preučevali, ali so ljudje, ki so naravno dobri v spominu za imena. To je dobro vprašanje, a za zdaj še nimam dobrega odgovora.
Pri imenih je prednost tudi ta, da jih lahko zapišemo in izgovorimo, da torej obstajata dve poti shranjevanja informacije.
Seveda lahko vidiš obraz nekoga, ne moreš pa slišati obraza. Najbrž bi bil najbližji približek to, da slišiš glas človeka, ampak to ni bil del tega eksperimenta. Imena lahko vkodiramo na dva načina in to je lahko prednost.
Pomaga pa tudi, da ko nekoga srečamo prvič, njegovo ime čim večkrat ponovimo.
Eden od praktičnih nasvetov za to, kako lahko izboljšamo sposobnost, da si zapomnimo ime, je to, da ga ponovimo, saj to podaljša čas, ko smo izpostavljeni temu imenu. Še bolje je, če ga ponavljamo večkrat v večeru. Če to naredimo takrat, ko je človek zraven, je to dobro, saj aktiviramo obe informaciji v istem času.
Vesna van Midden je mlada raziskovalka na nevrološki kliniki v Ljubljani, na kateri bo kmalu začela tudi specializacijo. V novi epizodi Možganov na dlani bomo dobili vpogled v njeno raziskovanje učinkov neinvazivne elektrostimulacije vagusa, to je 10. možganski živec, ki ga morda poznate tudi kot potepuški živec ali klateža, pri bolnikih s Parkinsonovo boleznijo. Kakšni so rezultati? Kaj to obeta? In kateri bodo naslednji koraki? Veliko vprašanj za radovedne možgane, nanje bo odgovorila Vesna van Midden v pogovoru z Mojco Delač v novi epizodi Možganov na dlani! Avtor: Mojca Delač
Kako ste kaj s tujimi jeziki? Danes jih bomo primešali v zakladnico znanja o njih in možganih, kajti pred časom nam je pisala poslušalka Manca, ki jo zanima: " V čem tiči razlog, da je naše bralno razumevanje tujega jezika veliko večje od zmožnosti govorjenja - ne nujno, vendar pa se to rado zgodi?" Zavihamo nevrone in na iskanje odgovorov. Za to pa zavijamo v Leipzig, na inštitut Maxa Plancka za kognitivne in možganske znanosti, kjer deluje dr. Alfred Anwander, ki pravi, da so jeziki nekaj najčudovitejšega, kar zmorejo naši možgani. Pripravila: Mojca Delač.
Tokrat bomo znova zapluli na področje nevrodegenerativnih bolezni in predstavili zanimivo raziskavo, ki jo je opravila ekipa nevroznanstvenikom, na čelu z dr. Matejem Perovnikom, mladim zdravnikom, specializantom nevrologije, ki se nam bo pridružil v naslednjih minutah. Raziskava, o kateri bomo govorili, je bila pred letom dni objavljena v ugledni znanstveni reviji Alzheimers& Dementia. Pripravlja: Mojca Delač.
Kakšen zanimiv mesec je za nami! Teden možganov je letos postregel s temo možganov in spolnosti in štirim marčnim epizodam, ki smo jim nadeli ime Ščegetanja, smo se tradicionalno pridružili tudi v Možganih na dlani. To je vselej priložnost za povezovanje v ustvarjalna omrežja in to se mi, ker o omrežjih govorimo, zdi še posebno lepo. Tokrat pa nas bo pobožala naša koža. No, pravzaprav – mi bomo pobožali njo! Oddajo pripravlja Mojca Delač.
V tretji epizodi marčevske serije Ščegetanja raziskujemo, kaj se dogaja v naših možganih, ko se pojavi spolna želja. Ker pa je to kompleksen koncept, ki ga seveda ne moremo stlačiti v predalčke, skušamo nanj pogledati z več vidikov. Zanimalo nas je tudi, kako občutek poželenja opišejo obiskovalci letošnjega Tedna možganov. Vabljeni k poslušanju!
Ob Tednu možganov, ki je letos posvečen spolnosti, raziskujemo odvisnost od pornografije, kakšni so simptomi, kaj se dogaja v naših možganih, zakaj je lahko izpostavljenost otrok in mladostnikov pornografiji problematična in kakšne dodatne nevarnosti je prinesel razmah sodobnih tehnologij. V skupni epizodi z oddajo Možgani na dlani na Prvem tudi o pozitivnih plateh rabe pornografije.
Pomen možganov in spolnosti so prepoznali v Tednu možganov, ki se te dni odvija pod sloganom »Greva na samo«. No, mi pa nikakor ne bomo sami, se pa bomo pogovarjali o pomembnih temah, s katerimi se bržkone res prvič srečamo v intimi. V posebni skupni epizodi Možganov na dlani in Frekvence X Luka Hvalc in Mojca Delač raziskujeta (mlade) možgane in zasvojenost s pornografijo.
Marec je vsekakor najbolj možganski mesec, če sklepamo po tem, da se marsikje po svetu odvija Teden možganov, seveda tudi pri nas. In tudi letos smo v Možganih na dlani zraven! V prvi epizodi serije se nam pridruži prof. dr. Mojca Kržan, ki bo s farmakološkega vidika pokomentirala nedavno objavljene izsledke raziskave o povezavi med zdravilom za erektilno disfunkcijo in tveganjem za razvoj Alzheimerjeve bolezni. Pripravlja: Mojca Delač.
V Možgani na dlani znova dobrodošli v plezalni steni. še zadnja, tretja epizoda mini serije o plezanju je pred nami. V prvi smo se z Mino Markovič in prof. dr. Borutom Škodlarjem pogovarjali o duševnem zdravju in psiholoških vidikih plezanja, v drugi sta Ahac Istenič in prof. dr. Uroš Marušič pod drobnogled vzela kineziologijo plezanja in nevrobiologijo tega gibanja.Tokrat pa gremo iz dvoran in sten nižjih nadmorskih višin precej višje, tja, kjer je oskrbe s kisikom manj, kot so jo naši možgani sicer vajeni. Dr. Tadej Debevec je raziskovalec, športnik, profesor športne vzgoje, gorski vodnik, inštruktor alpinizma, gorski reševalec, pa še kaj in dela zelo zanimive raziskave. Vabljeni, da se nama pridružite v Možganih na dlani! Pripravlja: Mojca Delač.
V tokratni epizodi Možganov na dlani spet potujemo v plezalno steno. Ste tudi vi kot otroci veliko plezali naokoli, recimo po drevesih, pohištvu in podobno? Prof. dr. Uroš Marušič z Inštituta za kineziološke raziskave v Kopru pravi, da se ta kompleksni elementarni gibalni vzorec ne pojavlja in spodbuja več tako pogosto, kot včasih, za naše možgane in telo pa je pomemben. Tudi, če želimo nabrati nekaj pomembne "rezerve" za starost. Vse bolj poglobljen pogled razvoj nevroznanosti ponuja tudi v področje rehabilitacije (športnih) plezalcev, s katero se ukvarja kineziolog Ahac Istenič. Oba sta bila gosta Mojce Delač.
"Plezanje zasede veliko kognitivnega prostora," pripoveduje Mina Markovič, ena naših najuspešnejših športnih plezalk, ki jo zanimajo tudi možgani in psihologija. Nič čudnega torej, da se je po končani karieri vrhunske športnice posvetila študiju biopsihologije. Še vedno pa tudi pleza. V tem športu vidi veliko vzporednic z življenjem, naše možgane pa bo med drugim odpeljala tudi v plezalno smer zahtevnosti 9a in jih soočila s strahom pred višino in padci. Na Enoti za psihoterapijo Psihiatrične klinike UKC Ljubljana smo pri prof. dr. Borutu Škodlarju preverili, kako učinkovita je lahko balvanska oz. plezalna terapija pri zdravljenju depresije. Pripravlja Mojca Delač.
V zadnji epizodi sklopa predvajanja nagrajenih literarnih prispevkov na natečaju Od solz do smeha z demenco, bomo slišali pesem Alferije Bržan. dr. Zdenka Čebašek Travnik jo bo opremila s strokovnimi komenatarji in mislimo o pomenu literarnega ustvarjanja, ko se naših življenj dotakne demenca.
Bi znali v umetniških delih najti možgane ali zgodbe o njih? Na kulturni praznik bomo v Možganih na dlani pokukali v svet ustvarjanja - likovnega, kiparskega in literarnega. Nevrolog prof. dr. Zvezdan Pirtošek je izbral šest del, ki po njegovem mnenju zgovorno pričajo ne le o umetnikovi izraznosti, pač pa se v njih skrivajo tudi možgani, bodisi čisto anatomsko ali pa v konceptih, ki so se v določenem ustvarjalnem obdobju izoblikovali. Pripravlja Mojca Delač. MICHELANGELO: Stvarjenje Adama (Sikstinska kapela) https://sl.m.wikipedia.org/wiki/Slika:Michelangelo,_Creation_of_Adam_04.jpg DALI: Vztrajnost spomina https://sl.m.wikipedia.org/wiki/Slika:The_Persistence_of_Memory.jpg RODIN: Mislec https://en.wikipedia.org/wiki/The_Thinker#/media/File:Mus%C3%A9e_Rodin_1.jpg BERNINI: Zamaknjenje svete Terezije https://sl.wikipedia.org/wiki/Zamaknjenje_svete_Terezije#/media/Slika:Ecstasy_of_Saint_Teresa_September_2015-2a.jpg KAFKA: Preobrazba BAUBY: Skafander in metulj
Predvajamo najboljše zgodbe z natečaja Znanosti na cesti - Od solz do smeha z demenco. Tokrat je na sporedu zgodba Dragice Vuga: Življenje v drugi dimenziji. Bere: Mateja Perpar. Ob poslušanju zgodbe se Mojca Delač z dr. Zdenko Čebašek Travnik pogovarja o temah in izkušnjah z demenco, ki jih zgodba odpira.
Začenjamo mesec, v katerem se bomo veliko ozirali v olimpijsko preteklost (če se vaši možgani spomnijo leta 1984, veste, zakaj). No, mi pa bomo pokukali tudi v olimpijsko prihodnost. V Pariz. Prof. Paul Wylleman je profesor na Vrije Universiteit v Bruslju, kjer med drugim predava športno psihologijo, mentalni trening in podporne storitve v športni karieri. Predava, piše članke in knjige. Na mednarodnem nivoju je bivši predsednik Evropskega združenja za športno psihologijo in ustanovitelj Evropskega foruma za uporabno športno psihologijo, ki povezuje dejavnosti športne psihologije na področju vrhunskega in olimpijskega športa. Na olimpijskih igrah v Parizu bo v ekipi Belgije tudi pristojen za dobrobit športnikov. Pripravlja: Mojca Delač.
Ob četrtkovih večerih bomo do vključno 8. februarja na Prvem predvajali nagrajene zgodbe literarnega natečaja Znanosti na cesti: Od solz do smeha z demenco. Če imate tudi vi izkušnjo s to boleznijo, ki ste jo prenesli v črtico, esej, pesem ali kratko zgodbo, jo pošljite na info@znc.si in morda bo kmalu ujeta tudi med platnice. Čez teden dni pa znova vabljeni v svet besed, ki jih na papir življenja napiše demenca. Vse predvajane zgodbe lahko najdete na spletni strani Prvega in v podkastu oddaje Možgani na dlani. Tokrat predstavljamo zgodbo Dragana Mitića: Brez odvečnih besed. Bere Mateja Perpar.
»Nesreča nikoli ne počiva«, pravi slovenski pregovor. K sreči pa obstajajo ljudje, ki, ko se zgodi, tudi ne počivajo, ampak pomagajo. Gasilci, potapljači, jamarji, kinologi, gorski reševalci, psihologi. Danes se bomo o možganih, ki so soočeni z zelo stresnimi trenutki, nepredvidljivimi okoliščinami in včasih tudi šokantnimi prizori, pogovarjali s psihologinjo in psihoterapevtko ter vodjo enote za psihološko pomoč v sistemu Civilne zaščite Barbaro Čibej Žagar.
Predvajamo najboljše zgodbe z natečaja Znanosti na cesti - Od solz do smeha z demenco.Tokrat poslušamo prvonagrajeno zgodbo Eda Krniča: Vzporedna cesta. Bere Matej Rus. Ob poslušanju zgodbe se Mojca Delač z dr. Zdenko Čebašek Travnik pogovarja o temah in izkušnjah z demenco, ki jih zgodba odpira.
Tokrat se bomo lotili teme, na katero nas je opozorila poslušalka. Mamica opaža, da malček sredi noči prestrašeno kriči ter dela grimase in ga res prežema strah. Kaj je to? Nočna groza! In kaj ima z našimi možgani in spanjem? Ogromno! Zato smo v studio povabili somnologinjo, specialistko pediatrije in nevrologije ter vodjo otroškega oddelka v Splošni bolnišnici Celje, doc. dr. Barbaro Gnidovec Stražišar. Pripravlja: Mojca Delač.
Predvajamo najboljše zgodbe z natečaja Znanosti na cesti - Od solz do smeha z demenco. Prva bo zgodba "V paviljonu" avtorice Maše Šemrov. Bere Maja Moll. Ob poslušanju zgodbe se Mojca Delač z dr. Zdenko Čebašek Travnik pogovarja o temah in izkušnjah z demenco, ki jih zgodba odpira.
Neveljaven email naslov