O priljubljeni praznični začimbi in njenih vplivih na naša omrežja

Cimet je začimba, ki že s svojim vonjem pričara praznične dni. Pridobivajo jo iz dveh vrst cimetovega drevesa in je ena najstarejših začimb, ki smo jo skozi tisočletja zgodovine različno uporabljali. Kaj vemo o cimetu in njegovih učinkih na naš organizem, še posebej na možgane? Po odgovore smo se odpravili na Inštitut za farmakologijo in eksperimentalno toksikologijo k predstojnici prof. dr. Mojci Kržan.

Cimet ni samo začimba s prijetnim vonjem in včasih tudi malce grenkim okusom, vsebuje tudi snovi, ki imajo, če jih zaužijemo v primerkih odmerkih, biološke učinke na telo. Vemo, da cimet zmanjšuje vnetje, da lahko pri nekaterih zmanjša koncentracijo sladkorja v krvi, spremeni tudi koncentracijo nekaterih lipidov, je torej zelo dober antioksidant.

Njegove sestavine bi lahko uporabljali tudi kot potencialna zdravila, ko bi preučili njihove učinke, je še dodala prof. dr. Kržan. Izvedli so tudi že nekaj kliničnih študij na ljudeh.

Metabolit natrijev benzoat lahko prehaja v možgane in na celičnih kulturah so dokazali, da poveča sproščanje nekaterih protektivnih živčnih rastnih dejavnikov, ki pospešujejo in vzdržujejo nevrone v optimalnem stanju, skratka preprečujejo njihov propad.

A te učinke bo še treba dokazati v ramerah “in vivo“.

Cimet ima lahko tudi negativne učinke. Te se pojavijo, če ga prekomerno uživamo, to pri kitajskem cimetu (Cinnamomum cassia) pomeni več kot 0,5-2 g na dan, cejlonskega (Cinnamomum zeylanicum) si lahko privoščimo več,  tudi do 5 gramov na dan.

Paziti moramo, da ga ne uživamo v obliki prahu. Ker gre za zmleto lubje, cimet lahko draži dihala. Lahko se deponira v našem pljučnem tkivu, kjer ostane za vedno.