Ko jih enkrat izgubimo, jih izgubimo za zmeraj

V tokratnem jutranjem potepu med našimi nevroni smo raziskovali, zakaj naše živčne celice umirajo pri nevrodegenerativnih boleznih in ali gre pri tem za podobne mehanizme, kot na primer, ko nevroni umirajo zaradi kroničnega stresa? O rojstvu, migraciji in diferenciaciji nevronov smo se že pogovarjali, tokrat pa nas je torej zanimalo, ali so nevroni res najbolj dolgožive celice v našem telesu in kdaj ter zakaj jih izgubljamo! Po odgovore smo zavili na Inštitut Jožef Štefan, k prof. dr. Borisu Roglju.

Nevroni se začnejo razvijati še preden se rodimo. Po tem sicer še pride do določene nevrogeneze, potem pa jih imamo do konca.

Mnoge celice v našem telesu se delijo, za nevrone pa to ne velja.

Nevroni so celice, ki se ne delijo. To je povezano z njihovo funkcijo. Hkrati pa velja, da ko jih enkrat izgubimo, jih izgubimo za zmeraj.

Torej se jih (še) ne da nadomestiti? Prof. dr. Rogelj takole odgovarja:

Težko, odvisno je od njihove vloge. Zdaj se razvijajo razni pristopi z matičnimi celicami, s katerimi bi skušali nadomestiti odmrle nevrone. Za določene procese in funkcije bi to najbrž funkcioniralo in enkrat bo. Je pa najbrž problem teh funkcij možganov, ki so povezane z zavedanjem in spominom.

Kot smo tudi v naših oddajah že raziskovali, možganske celice propadajo tudi pri nevrodegenerativnih boleznih, kot sta na primer Alzheimerjeva in Parkinsonova bolezen.

Te bolezni so predvsem starostne bolezni. Pri staranju se več stvari dogaja hkrati, procesi in sistemi v celicah se začnejo spreminjati oziroma popuščati.

Naš sogovornik je za to uporabil kar prispodobo avtomobilskega motorja – če se v njem nalaga umazanija, bo čez čas nehal delovati.