Nevropsihološki pogled na rezilienco

V naših oddajah smo se že naučili, da stres ni vedno slab, nasprotno, evolucijsko je bil zelo pomemben za naše preživetje. Kaj pa njegovi negativni vplivi in kakšne obrambne mehanizme imamo na voljo? Kaj je to rezilienca, če nanjo pogledamo z nevropsihološkega vidika, kako razvit mehanizem odziva obstaja v naših možganih in kako drugi faktorji vplivajo na našo odpornost na stres, smo se spraševali v tokratni oddaji. Za odgovore pa prosili Karmen Resnik Robida, diplomirano zdravstveno psihologinjo, magistrico nevroznanosti.

Rezilientnost je psihološka odpornost na stres, ko neko grožnjo iz okolja dojemamo kot izziv in ne kot nekaj, česar ne moremo premagati.

V nevropsihologiji so ta koncept začeli raziskovati pred kratkim, v znanosti pa so se z njim začeli ukvarjati pred približno pol stoletja.

Nekatere študije so pokazale, da je že ocena dojenčkovega funkcioniranja po rojstvu (ocena APGAR) predispozicija, ki otroka zaznamuje za življenje. Poimenovali so dva tipa otrok, in sicer ‘regrati‘ in ‘orhideje‘. Tisti, ki so ob rojstvu prejemali nižje rezultate, naj bi bili ranljivejši, bolj kot orhideja. Tisti, ki so dobivali višje rezultate, pa so odpornejši na vse stvari iz okolja.

V določeni meri je rezilientnost torej biološko-genetsko pogojena (prirojena), seveda pa lahko nanjo vplivamo tudi sami (pridobljena).