Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Sliši se vabljivo, a ljudje s sindromom prirojene neobčutljivosti na bolečino se spopadajo s številnimi nevarnostmi
Si predstavljate življenje brez bolečine? Večina bi najbrž v hipu in brez pomisleka odgovorila – seveda! Ampak če pomislite še enkrat … Kako bi bilo? Če bi popili vrelo vodo in sploh ničesar čutili, si pri nogometu poškodovali nogo, pa tekli naprej, ali se kako drugače poškodovali? Bolečina je ključna za naše preživetje, saj se zaradi nje izogibamo nevarnim dražljajem. Obstajajo pa tudi posamezniki, ki fizične bolečine v resnici ne čutijo. V tokratni epizodi smo govorili o prirojeni neobčutljivosti na bolečino. Ta zelo redek sindrom raziskuje prof. dr. John Wood, direktor skupine za molekularno nocicepcijo na Wolfsonovemu inštitutu za biomedicinske raziskave na Univerzi UCL v Londonu.
Jasno je, da ima bolečina pomembno vlogo, da nas varuje pred poškodbami. Včeraj sem na primer govoril s klinikom, ki je analiziral veliko število ljudi s sindromom prirojene neobčutljivosti na bolečino, in rekel mi je, da približno 90 odstotkov moških s tem sindromom ne dočaka dvajsetega leta starosti, ker se poškodujejo in na koncu tudi ubijejo. Ženskam gre nekoliko bolje, zaradi bolj previdnega načina življenja. Ampak vse to govori o tem, da se ti ob odsotnosti bolečine lahko zgodi veliko slabega.
Če gremo na izlet v naše periferno živčevje in možgane – kaj se tam dogaja pri ljudeh, ki so neobčutljivi na bolečino?
Po vsem telesu imamo periferne živce in ko se tkivo poškoduje, pošljejo signale našim možganom. Še vedno pravzaprav ne razumemo čisto, kje v možganih pride do teh zaznav bolečine. To je še skrivnost. Če pa uporabimo znana zdravila, recimo ta, ki jih uporabljajo zobozdravniki, da omrtvičijo živce, lahko blokiramo bolečino v vseh razmerah. Ta informacija iz perifernega živčevja je torej tisto, kar se mora zgoditi, da občutimo bolečino. Izkaže se, da je veliko mutacij pri neobčutljivosti za bolečino, povezanih s proteini, ki so prisotni v teh perifernih živcih.
In če se navadno bolečino trudimo omiliti, ali jo pri ljudeh s to sindromom lahko spodbudijo? Se naši možgani lahko naučijo, da boli?
Znanje genetike uporabljamo, da raziskujemo mehanizem. Izkaže se, da imajo ljudje, ki ne čutijo bolečine, močan odziv svojega endogenega opioidnega sistema. V telesu imajo molekule, ki so kot morfij, ki so pri njih zelo aktivne. Zato jim damo zdravilo, ki blokira signaliziranje teh opioidov. To smo recimo naredili pri gospe, ki je po tem lahko občutila nekaj bolečine. To je bilo neverjetno. Ko pa ljudi, ki ne čutijo bolečine, vprašamo, ali bi jo radi čutili, pravijo, čeprav jih skrbi za potomce: »Ne, ne, je že vredu!«
474 epizod
100 milijard razlogov za radovednost. Tako bi lahko rekli, če bi šteli nevrone v naših možganih. Jutranja rubrika brska po svetu nevroznanosti, na poljuden način, s pomočjo domačih in tujih strokovnjakov, pojasnjuje fenomene, s katerimi se srečujemo vsak dan, sledi novostim v raziskovanju možganov, pojasnjuje delovanje in funkcije tega neverjetnega organa in skrbi tudi za možgansko jutranjo rekreacijo.
Sliši se vabljivo, a ljudje s sindromom prirojene neobčutljivosti na bolečino se spopadajo s številnimi nevarnostmi
Si predstavljate življenje brez bolečine? Večina bi najbrž v hipu in brez pomisleka odgovorila – seveda! Ampak če pomislite še enkrat … Kako bi bilo? Če bi popili vrelo vodo in sploh ničesar čutili, si pri nogometu poškodovali nogo, pa tekli naprej, ali se kako drugače poškodovali? Bolečina je ključna za naše preživetje, saj se zaradi nje izogibamo nevarnim dražljajem. Obstajajo pa tudi posamezniki, ki fizične bolečine v resnici ne čutijo. V tokratni epizodi smo govorili o prirojeni neobčutljivosti na bolečino. Ta zelo redek sindrom raziskuje prof. dr. John Wood, direktor skupine za molekularno nocicepcijo na Wolfsonovemu inštitutu za biomedicinske raziskave na Univerzi UCL v Londonu.
Jasno je, da ima bolečina pomembno vlogo, da nas varuje pred poškodbami. Včeraj sem na primer govoril s klinikom, ki je analiziral veliko število ljudi s sindromom prirojene neobčutljivosti na bolečino, in rekel mi je, da približno 90 odstotkov moških s tem sindromom ne dočaka dvajsetega leta starosti, ker se poškodujejo in na koncu tudi ubijejo. Ženskam gre nekoliko bolje, zaradi bolj previdnega načina življenja. Ampak vse to govori o tem, da se ti ob odsotnosti bolečine lahko zgodi veliko slabega.
Če gremo na izlet v naše periferno živčevje in možgane – kaj se tam dogaja pri ljudeh, ki so neobčutljivi na bolečino?
Po vsem telesu imamo periferne živce in ko se tkivo poškoduje, pošljejo signale našim možganom. Še vedno pravzaprav ne razumemo čisto, kje v možganih pride do teh zaznav bolečine. To je še skrivnost. Če pa uporabimo znana zdravila, recimo ta, ki jih uporabljajo zobozdravniki, da omrtvičijo živce, lahko blokiramo bolečino v vseh razmerah. Ta informacija iz perifernega živčevja je torej tisto, kar se mora zgoditi, da občutimo bolečino. Izkaže se, da je veliko mutacij pri neobčutljivosti za bolečino, povezanih s proteini, ki so prisotni v teh perifernih živcih.
In če se navadno bolečino trudimo omiliti, ali jo pri ljudeh s to sindromom lahko spodbudijo? Se naši možgani lahko naučijo, da boli?
Znanje genetike uporabljamo, da raziskujemo mehanizem. Izkaže se, da imajo ljudje, ki ne čutijo bolečine, močan odziv svojega endogenega opioidnega sistema. V telesu imajo molekule, ki so kot morfij, ki so pri njih zelo aktivne. Zato jim damo zdravilo, ki blokira signaliziranje teh opioidov. To smo recimo naredili pri gospe, ki je po tem lahko občutila nekaj bolečine. To je bilo neverjetno. Ko pa ljudi, ki ne čutijo bolečine, vprašamo, ali bi jo radi čutili, pravijo, čeprav jih skrbi za potomce: »Ne, ne, je že vredu!«
Vsi jo poznamo. Vsi smo jo izkusili. Utrujenost. To je tema, v katero se bomo potopili s tokratnim sogovornikom. Dr. Bart Roelands je profesor v skupini za človeško fiziologijo in športno fizioterapijo na Vrije Univerzitet v Bruslju. Kaj je to fizična utrujenost? Kako nanjo vpliva mentalna utrujenost? Kaj se dogaja z možgani, ko so utrujeni? Pripravlja: Mojca Delač.
Začetek šolskega leta za možgane šolarjev pomeni veliko novega, pri tem pa lahko prinese obilico navdušenja, pa tudi vrsto strahov. Duševno zdravje otrok je področje, s katerim se ukvarja prof. dr. Ron Rapee, avstralski raziskovalec, ki je za svoje delo prejel vrsto nagrad in priznanj. Njegov program Cool Kids je namenjen prav duševnemu zdravju otrok in je preveden v več kot 25 jezikov, tudi v slovenščino. Prof. Rapee je bil julija tudi eden od osrednjih predavateljev na Evropskem kongresu psihologov v Ljubljani. Pred mikrofon oddaje Možgani na dlani ga je povabila Mojca Delač.
V zadnjem poletnem pregledu se bomo spomnili na posebno, jubilejno možgansko jutro, v katerem smo obeležili 300 epizod Možganov na dlani. Z nami so bili imenitni gostje, ki so vsak s svojega področja osvetlili svet preučevanja in razumevanja tega neverjetnega organa. Seveda pa tudi tokrat ne bo šlo brez nagradnega izziva za vaše možgane! Pripravlja: Mojca Delač.
V tokratnem počitniškem pregledu se spomnimo na drugi cikel serije Možgani na dlani: V omrežjih zvoka, ki poteka v okviru mednarodnega projekta BAIR. Kdaj glasba na naše možgane deluje pozitivno, celo terapevtsko in kdaj jih lahko spravi v stisko? Spomnili se bomo na pet novembrskih epizod in zastavili nagradni izziv za vaše možgane!
Tokrat se bomo za dobro jutro spomnili na pet marčevskih epizod Možganov na dlani, ki smo jih v posebni seriji "Od glave do pet" posvetili temi letošnjega Tedna možganov. Raziskovali smo, zakaj mežikamo, kaj se dogaja v možganih, ko nas oblije kurja polt, kdaj se prepoznamo v ogledalu, kakšen spomin imajo naše mišice ter kako se naši možgani sinhronizirajo v gibih in preostalih aktivnostih. Vse hrani arhiv, mi pa vas vabimo, da se skupaj z nami potopite v svet nevronov in jih ob koncu v nagradnem izzivu tudi malo razmigate! Pripravlja: Mojca Delač.
Ljubezen vrti ta svet. Pa če ste romantične duše ali ne, ste se o njej gotovo že izpraševali. In tudi mi smo se. V seriji štirih majskih epizod »Ljubezen gre skozi nevrone«. Spomnili se bomo nanje, zastavimo pa tudi nagradni izziv za možgane, da se v poletnih mesecih ne polenijo preveč. Pripravlja: Mojca Delač.
Tokrat bo navdih morje in dogajanje v njem. V epizodi bomo s pomočjo dr. Tilna Genova (Društvo Morigenos) pokukali v svet delfinjih možganov, živčevja in njihovega vedenja. V marsičem je primerljivo s človeškim, seveda pa se tudi v mnogih razlikuje. Ste vedeli, da delfini ne spijo ampak počivajo samo s polovico možganov? Delfini imajo razvit spomin, znajo uporabljati preprosto orodje in izražajo različne volje. Raziskuje in sprašuje: Mojca Delač. Ob 7.35 na Prvem.
Vsi plujemo proti obdobju v življenju, ko naši možgani ne zmorejo vsega na način, kot so ga, ko smo bili še rosno mladi. Kaj je kognitivni upad in kaj blaga kognitivna motnja? Konec julija in v začetku avgusta bo v Združenih državah Amerike, v San Diegu, potekala osrednja konferenca o Alzheimerjevi bolezni, ki jo organizira združenje Alzheimer International. Udeležil se je bo tudi prof. dr. Vojko Kavčič, ki že vrsto let raziskuje in deluje čez lužo. Med delovnim obiskom rodne domovine ga je pred mikrofon oddaje Možgani na dlani povabila Mojca Delač.
Začetek julija je v Piranu v okviru projekta TwinBrain prinesel drugo mednarodno poletno šolo, ki je postregla z novostmi v raziskavah na področju nevroznanosti gibanja, letos zlasti s poudarkom na Parkinsonovi bolezni in podobnih nevrodegenerativnih stanjih. Ob tej priložnosti je vodja projekta, izr. prof. dr. Uroš Marušič, z Inštituta za kineziologijo Znanstveno raziskovalnega središča Koper, v pogovoru z Mojco Delač delil nekaj vzpodbudnih novic o dosežkih slovenskih raziskav na tem področju. Kaj ima s tem vožnja s kolesom? In zakaj je hoja pomembna tudi pri prepoznavanju Alzheimerjeve bolezni? Odgovore je ujela nova epizoda!
Ljubljana v teh dneh gosti Evropski psihološki kongres, ki pod svojim okriljem združuje strokovnjake in raziskovalce z različnih področij in psiholoških smeri. Prof. dr. Tanja Kajtna, športna psihologinja, bo za dobro jutro v studiu ujela nekaj vtisov prvih dni in nam poročala o panelu s področja športne psihologije. Seveda pa pozornost namenimo tudi možganom in rekreaciji v (vročih)dnevih, ko dopusti in počitnice prinesejo več počitka.
Kaj nam o naših možganih povedo fosili iz pradavnine? Natanko to bomo raziskovali tokrat! Vabljeni na potep tisočletja v zgodovino. Naša glavna navigatorka bo doktorica Alexandra de Sousa z Univerze BathSpa v Veliki Britaniji, ki strastno raziskuje povezave med človeškim vedenjem in njegovimi možgani. Pripravlja: Mojca Delač.
Amiotrofično lateralno sklerozo ali bolezen motričnega nevrona sploh čez lužo poznajo tudi kot bolezen Louja Gehriga, po znamenitem igralcu bejzbola, ki je zbolel za njo in ob slovesu z igrišč imel tudi nepozaben govor. Morda se boste spomnili tudi polivanja z ledeno vodo, ki je po vsem svetu potekalo z namenom ozaveščanja o tej hudi nevrodegenerativni bolezni, ki po navadi poteka zelo hitro in za katero še ni zdravila. Ob svetovnem dnevu bolezni ALS (21. juniju) in 20-letnici teama za ALS na Kliničnem inštitutu za klinično nevrofiziologijo ter 20-letnici odbora za ALS pri Društvu distrofikov je Mojca Delač med omrežja, ki jih bolezen prizadene, pokukala s pomočjo Nede Caserman, ki ji je bila bolezen diagnosticirana pred petimi leti, mag. Stanke Ristič Kovačič in prof. dr. Janeza Zidarja.
Kdaj ste se nazadnje res dobro spočili? In kdaj so vaši možgani nazadnje pojamrali: "Jaz ne morem več!!! Preveč je vsega!!! Dnevi so prekratki za vse obveznosti. Tako sem utrujen oziroma utrujena." Vsem se je že zgodilo in se dogaja. Kaj pa, če nas ta zvrhana mera vsega popolnoma preplavi in tudi - ohromi? Klinična psihologinja in vedenjsko-kognitivna psihoterapevtka dr. Špela Hvalec tokrat potuje z nami. In če bi si mislili, da je kronična utrujenost preprosto samo to, da smo zelo, zelo utrujeni in moram kakšno uro dlje spati, ste se ušteli. Gre za cel spekter simptomov, ki še enkrat znova pokažejo, kako kompleksen sistem so naši možgani in kako zahtevne so tudi povezave med njimi in drugimi deli telesa. Pripravlja: Mojca Delač.
Tokrat bodo naši možgani udeleženci v prometu. Pa naj bo to za volanom, peš, s kolesom, skirojem ali kakšnim drugim prometnim sredstvom. To, kako se vedemo v prometu, veliko pove o nas in družbi, v kateri živimo. O tem se Mojca Delač pogovarja s psihologom prof. dr. Markom Poličem. Postanek na poti v četrtkovem jutru ob 7.35!
Pravijo, da je lepota v očeh opazovalca. Da imajo vsake oči svojega malarja in da so si okusi različni. Prof. dr. Semir Zeki je svetovno znan nevroznanstvenik in nevrobiolog, ki je v svoji raziskovalni karieri odkril in opisal že kar nekaj zanimivih sistemov in predelov v naših možganih, v zadnjem času se posveča predvsem raziskovanju stanj kot so lepota, ljubezen, zaznavanje lepega, nevroestetika in podobno. Tokrat torej možganom namenjamo – lepoto. Ampak, kako se tega sploh lotiti, če pa to, kar je všeč meni, morda ni tebi? Raziskuje Mojca Delač v tokratni epizodi!
Največ mikroorganizmov v našem telesu prebiva v našem črevesju. To je mikrobiota. V prebavnem traktu je tudi približno 100 milijonov nevronov. Serotoninski receptorji pa torej poskrbijo, da imamo tisti prijeten občutek v trebuhu, ko nam je lepo. O tem pa več prof. dr. Gorazd Drevenšek, predavatelj psihofarmakologije na Univerzi na Primorskem in raziskovalec na ljubljanski medicinski fakulteti. Pripravlja: Mojca Delač.
Poljubljanje je pomembno. Tako pomembno, da ima veda, ki ga raziskuje, kar svoje ime.. Zakaj je ta aktivnost, ki je lahko zelo prijetna, tudi tako pomembna za razvoj človeka in možganov? Raziskujemo v tretji epizodi majske serije Možganov na dlani: "Ljubezen gre skozi nevrone". Avtorica oddaje: Mojca Delač.
V drugo epizodo majske miniserije "Ljubezen gre skozi nevrone" je v goste Možganov na dlani prišel prof. dr. Gregor Majdič. Z Mojco Delač sta se pogovarjala o tem, kdaj v evoluciji se je pojavila (romantična) ljubezen in zakaj, katere so zanimivosti v zvezi z razumevanjem navezanosti v živalskem svetu, izvedeli pa boste tudi, kako na ljubezen gleda nevrofiziologija in zakaj je za naše možgane (ljubezenski) odnos na začetku "paradoksalna siutacija«.
Maj je mesec, ki je bržkone napisal največ ljubezenskih pesmi, ko trava raste še toliko glasneje in ko imajo možgani veliko dela z metulji v trebuhu. V štirih majskih epizodah Možganov na dlani, pa bo šla ljubezen skozi .. nevrone. Kakšne izzive jim prinese? Najprej bomo o tem vprašali Bredo Jelen Sobočan, psihiatrinjo in psihoterapevtko. Pripravlja: Mojca Delač.
Vsem se nam je že kdaj zgodilo. Ko smo sedeli, ležali, prekrižali noge, se naslonili na roko, ... čez nekaj časa se je pojavil čuden občutek, ki ga orišemo kot, da nam "zaspi noga ali roka". Ampak- zakaj se to zgodi? Kot pripoveduje doc. dr. Blaž Koritnik, predstojnik Kliničnega inštituta za klinično nevrofiziologijo, je mogoče nekoliko zmotno prepričanje, da je glavni vzrok za to, da ni dovolj krvi,ker pritisnemo na neko žilo. V resnici je motena prekrvavitev perifernega živčevja. Več o tem pa v tokratni epizodi! Pripravlja: Mojca Delač.
Neveljaven email naslov