Če smo zdravi, nam naši možgani omogočajo zaznavanje cele mavrice zvočnega bogastva. Seveda pa se za nečim na prvi pogled ali bolje na prvi posluh tako enostavnim skriva prava kompleksnost naših nevronskih omrežij. Kaj pa, če glasbo sicer zaznamo, a ne znamo ločiti tonov, ne vemo, kaj slišimo in nimamo glasbenega spomina? S Saško Vipotnik, specializantko nevrologije in glasbenico, se bomo potopili v simfonijo zaznavanja glasbe v četrtek ob 7.35 na Prvem.

Svet zaznavanja glasbe in zvokov je očarljiv in pisan, marsikdaj pa nam možgani pri tem lahko tudi ponagajajo

Če smo zdravi, nam naši možgani omogočajo zaznavanje cele mavrice zvočnega bogastva. Seveda pa se za nečim na prvi pogled, ali bolje- na prvi posluh- tako enostavnim, skriva prava kompleksnost naših nevronskih omrežij.  Kaj pa, če glasbo sicer zaznamo, a ne znamo ločiti tonov, ne vemo, kaj slišimo in nimamo glasbenega spomina?  S Saško Vipotnik, specializantko nevrologije in glasbenico smo se potopili v svet zaznavanja glasba.

Govor in glasba

Pri večini ljudi je center za govor v levi hemisferi, center za zaznavanje glasbe pa v nedominantni, torej v večini primerov v desni hemisferi.

Nekdo, ki bo imel kap v tem področju za muzikalnost bo sicer lahko govoril, a bo govor monoton, brez pravega naglaševanja in brez melodije v govoru in temu pravimo aprozodija. Muzikalnost vpliva na govor in obratno, lahko pa obstajata eden brez drugega, le da v bolj okrnjeni obliki.

Pri zaznavanju glasbe se lahko pojavijo tudi motnje

Amuzija je oškodovanost na področju zaznavanja glasbe, delimo pa jo na motorično in senzorično.

Pri senzorični amuziji oškodovanec ne sliši, ne zna brat ali ne razume glasbe, pri motorični pa ne more peti, pisati ali pa izvajati glasbe.

Pri amuziji mi glasbo slišimo, nadaljno procesiranje, ki se zgodi v drugih področjih, je oškodovano. Do nje pride zaradi različnih vzrokov, ponavadi so strukturni, ker nekaj pritiska na to področje, lahko je prišlo do kapi, lahko pride do epileptogenih napadov, lahko pa je amuzija tudi prirojena.