Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
V pretekli epizodi smo že spoznali Davida Mzeeja, ki je pred dobrimi devetimi leti zaradi poškodbe pri gimnastiki postal paraplegik, z neverjetno voljo, razvojem medicine in tehnologije pa danes lahko počne marsikaj, česar si takrat gotovo ne bi niti mislil. Tudi hodi. V tej epizodi bosta o njegovi zgodbi in prihodnosti tovrstne terapije govorila prof. dr. Gregoire Courtine, profesor na Centru za Nevroprostetiko Inštituta Brain Mind v Lozani, ki je razvil posebne elektrode, in prof. dr. Jocelyne Bloch, nevrokirurginja, ki jih je Davidu vstavila v telo. Pripravlja: Mojca Delač.
Prof. dr. Jocelyn Bloch in prof. dr. Gregoire Courtine sta zadovoljna, a pravita, da je še veliko izzivov in še dolga pot.
V pretekli epizodi smo že spoznali Davida Mzee-ja, ki je pred dobrimi devetimi leti zaradi poškodbe pri gimnastiki postal paraplegik, z neverjetno voljo, razvojem medicine in tehnologije pa danes lahko počne marsikaj, česar si takrat gotovo ne bi niti mislil. Tudi hodi. V tokratni epizodi sta o njegovi zgodbi in prihodnosti tovrstne terapije spregovorila prof. dr. Gregoire Courtine, profesor na Centru za Nevroprostetiko Inštituta Brain Mind v Lozani, ki je razvil posebne elektrode ter prof. dr. Jocelyne Bloch, nevrokirurginja, ki jih je Davidu vstavila v telo.
Ideja je v tem, da približno 5 cm hrbtenjače vsebuje nevronske povezave, ki nadzorujejo mišice za hojo. Po navadi pride do poškodbe nad temi petimi centimetri, kar pomeni, da so nedotaknjeni. Zaradi poškodbe pa med njimi in možgani ni povezave. Da smo reaktivirali hrbtenjačo, smo uporabili električno stimulacijo in to na zelo prefinjen način. To pomeni tako, a smo skušali hrbtenjačo aktivirati povsem enako kot bi jo možgani, da lahko hodimo. Temu rečemo biomimetična stimulacija. To omogoča aktivacijo hrbtenjače, na naše presenečenje pa tudi, da preostala povezava z možgani postane funkcionalna.
Upajo in prizadevajo si, da bi čimprej bilo to tudi širše terapevtsko v uporabi.
Menimo da, kadar je ob motoričnih težavah hrbtenjača nedotaknjena v najnižjih petih ali šestih centimetrih, lahko vstavimo elektrodo in izboljšamo gibanje. Pri Parkinsonovi bolezni, ko globoka možganska stimulacija z dopaminom ne pomaga, je to lahko zelo uporabna oblika zdravljenja. To lahko velja tudi pri možganski kapi, kjer je sicer več težav z zgornjimi okončinami, a še vedno vemo, da lahko nekaj storimo. Še vedno ostaja tudi možnost dela na vratni hrbtenici, s čimer bi izboljšali gibanje zgornjih okončin.
491 epizod
100 milijard razlogov za radovednost. Tako bi lahko rekli, če bi šteli nevrone v naših možganih. Jutranja rubrika brska po svetu nevroznanosti, na poljuden način, s pomočjo domačih in tujih strokovnjakov, pojasnjuje fenomene, s katerimi se srečujemo vsak dan, sledi novostim v raziskovanju možganov, pojasnjuje delovanje in funkcije tega neverjetnega organa in skrbi tudi za možgansko jutranjo rekreacijo.
V pretekli epizodi smo že spoznali Davida Mzeeja, ki je pred dobrimi devetimi leti zaradi poškodbe pri gimnastiki postal paraplegik, z neverjetno voljo, razvojem medicine in tehnologije pa danes lahko počne marsikaj, česar si takrat gotovo ne bi niti mislil. Tudi hodi. V tej epizodi bosta o njegovi zgodbi in prihodnosti tovrstne terapije govorila prof. dr. Gregoire Courtine, profesor na Centru za Nevroprostetiko Inštituta Brain Mind v Lozani, ki je razvil posebne elektrode, in prof. dr. Jocelyne Bloch, nevrokirurginja, ki jih je Davidu vstavila v telo. Pripravlja: Mojca Delač.
Prof. dr. Jocelyn Bloch in prof. dr. Gregoire Courtine sta zadovoljna, a pravita, da je še veliko izzivov in še dolga pot.
V pretekli epizodi smo že spoznali Davida Mzee-ja, ki je pred dobrimi devetimi leti zaradi poškodbe pri gimnastiki postal paraplegik, z neverjetno voljo, razvojem medicine in tehnologije pa danes lahko počne marsikaj, česar si takrat gotovo ne bi niti mislil. Tudi hodi. V tokratni epizodi sta o njegovi zgodbi in prihodnosti tovrstne terapije spregovorila prof. dr. Gregoire Courtine, profesor na Centru za Nevroprostetiko Inštituta Brain Mind v Lozani, ki je razvil posebne elektrode ter prof. dr. Jocelyne Bloch, nevrokirurginja, ki jih je Davidu vstavila v telo.
Ideja je v tem, da približno 5 cm hrbtenjače vsebuje nevronske povezave, ki nadzorujejo mišice za hojo. Po navadi pride do poškodbe nad temi petimi centimetri, kar pomeni, da so nedotaknjeni. Zaradi poškodbe pa med njimi in možgani ni povezave. Da smo reaktivirali hrbtenjačo, smo uporabili električno stimulacijo in to na zelo prefinjen način. To pomeni tako, a smo skušali hrbtenjačo aktivirati povsem enako kot bi jo možgani, da lahko hodimo. Temu rečemo biomimetična stimulacija. To omogoča aktivacijo hrbtenjače, na naše presenečenje pa tudi, da preostala povezava z možgani postane funkcionalna.
Upajo in prizadevajo si, da bi čimprej bilo to tudi širše terapevtsko v uporabi.
Menimo da, kadar je ob motoričnih težavah hrbtenjača nedotaknjena v najnižjih petih ali šestih centimetrih, lahko vstavimo elektrodo in izboljšamo gibanje. Pri Parkinsonovi bolezni, ko globoka možganska stimulacija z dopaminom ne pomaga, je to lahko zelo uporabna oblika zdravljenja. To lahko velja tudi pri možganski kapi, kjer je sicer več težav z zgornjimi okončinami, a še vedno vemo, da lahko nekaj storimo. Še vedno ostaja tudi možnost dela na vratni hrbtenici, s čimer bi izboljšali gibanje zgornjih okončin.
Neveljaven email naslov