Pa je že konec aprila! Kako hitro ali počasi vam tečejo te dnevi in tedni? Morda pa kar oboje? Hitro mineva, hkrati se pa vreče? O zaznavanju časa se bomo pogovarjali v tokratni epizodi Možgani na dlani. Katera omrežja so pri tem najbolj aktivna? Kaj je največji izziv za preučevanje? Kaj je odvisno od posameznika in katere značilnosti so skupne vsem? Zakaj je dojemanje časa v izolaciji navadno drugačno? Z nami bo francoska nevroznanstvenica prof. dr. Virginie van Wassenhove. Vzemite si čas za možgane in čas v četrtek ob 7.35 na Prvem! Pripravlja: Mojca Delač

Kako poteka zaznavanje časa in kako naj vplivajo tedni samoizolacije?

Pa je že konec aprila! Kako hitro ali počasi vam tečejo te dnevi in tedni? Morda pa kar oboje? Hitro mineva, hkrati se pa vreče? O zaznavanju časa se bomo pogovarjali v tokratni epizodi Možgani na dlani. Katera omrežja so pri tem najbolj aktivna? Kaj je največji izziv za preučevanje? Kaj je odvisno od posameznika in katere značilnosti so skupne vsem? Zakaj je dojemanje časa v izolaciji navadno drugačno? Z nami bo francoska nevroznanstvenica prof. dr. Virginie van Wassenhove.

Najprej bi rada poudarila, da se večkrat motimo, ko razmišljamo o zaznavanju časa kot enem pojmu saj obstaja mnogo različnih zaznav tistega, kar bi lahko poimenovali čas. Če pomislimo na primer n prostor. Le redko rečemo, da gre za zaznavanje prostora. Govorimo o prostornini, oddaljenosti, značilnostih prostora. S časom je enako. Ko me kdo vpraša o zaznavanju časa, ne vem, kaj bi odgovorila, saj zame to lahko pomeni trajanje dogodkov, simultanost, kronologijo časa, zgodovino, pa recimo ritem, če govorimo o zaznavanju glasbe, zraven sodi tudi človeška sposobnost, da razmišljamo vnaprej, kaj bomo počeli jutri ali prihodnje leto. Vse to je zame primer tega, kaj zaznavanje časa pomeni za ljudi, pri tem pa smo si posamezniki zelo različni.

Zakaj se nam zdi, da čas v izolaciji po eni strani teče hitro, po drugi se pa tako vleče?

Kratek odgovor na to bi bil, da je nekaj, čemur pravimo perspektiva časa, to je dojemanje časa v tem trenutku, in retrospektiva- to je spominjanje tega, kar se je zgodilo v preteklosti. Retrospekcija seveda pomeni kognitivno višje, zahtevnejše procese, saj si moramo predstavljati nek časovni razpon in določiti, kje smo zdaj in kaj se je zgodilo prej.  Da bi to lahko pojasnili na trenutnih razmerah, potrebujemo študije, zato lahko le špekuliram. Morda pride do tega, da izgubimo pomembne časovne točke, časovne mejnike v našem življenju.  Te so lahko družbeno vzpostavljeni, kot recimo to, da delamo od ponedeljka do petka, za vikend smo pa prosti. Te cikli so v času izolacije porušeni. Preteklost postane torej ta sam, celoten trenutek, ki mu rečemo doba izolacije, niti ga ne štejemo več po tednih. Kolektivni spomin postane torej to – čas, ki smo bili vsi izolirani.