100 milijard razlogov za radovednost. Tako bi lahko rekli, če bi šteli nevrone v naših možganih. Jutranja rubrika brska po svetu nevroznanosti in ga poljudno predstavlja ob pomoči domačih ter tujih strokovnjakov; pojasnjuje pojave, s katerimi se srečujemo vsak dan, spremlja novosti pri raziskovanju možganov, pojasnjuje delovanje in funkcije tega neverjetnega organa in seveda skrbi tudi za možgansko jutranjo telovadbo. Možgane na dlani najdete tudi med podkasti in na twitterju: @mozganinadlani.

Pogovarjamo se z nevroznanstvenico prof. dr. Kate Jeffery

Naši možgani imajo to imenitno zmožnost, da se znajo orientirati v prostoru. Da vemo, kje so vrata, kam gremo v službo ali v šolo in da se tudi vedno znova učimo novih smeri in novih okolij. Pri tem nam seveda pomagajo različni namigi iz okolja, od hribov, do stavb. Kaj pa, če tega ni? Kaj če smo sredi prostrane modrine, ki se ji reče morje in na vse strani vse izgleda - enako? Kako potem naši možgani osmilijo ta svet? Od kognitivnega zemljevida do kognitivnega kompasa - na poti skozi nevronske mreže nas tokrat usmerja prof. dr. Kate Jeffery, profesorica vedenjske nevroznanosti na UCL London, vodja laboratorija, članica Kraljeve družbe za biologijo in Kraljevega Inštituta za Navigacijo v Veliki Britaniji, na katerem je tudi podpredsednica.

Obstajajo različni načini navigacije na morju. Pri tem lahko uporabljamo tehnologijo ali pa nekaj, čemur pravimo kognitivna navigacija, pri kateri se zanesemo na sposobnost svojih možganov, da ugotovimo, kam gremo. Danes se seveda na morju zanašamo na tehnologijo, v večjem delu človeške zgodovine pa so morali ljudje uporabljati druge sisteme, da so izračunali svoj položaj.

Seveda pa je drugače, če smo v okolju, kjer se lahko orientiramo po stavbah, znamenitostih, hribih, drevesih in podobno ali pa na morju - kjer je ena sama ogromna modrina.

Temelj navigacije je vedeti nekaj o smeri, lokaciji, kje smo in kje smo bili. Pri tem nam za referenčno točko na primer služi pristanišče. Vedeti pa moramo tudi, kako daleč smo prišli. Informacija o tem, kako daleč smo pripotovali, je bila vedno izziv za pomorce. Lažje je poznati smer, saj si lahko pomagamo s soncem in zvezdami, razdalja pa je težje ugotovljiva.