V poletnih epizodah radi možgane pripeljemo bližje morju. Tokrat se odpravljamo pod vodno gladino - s podmornico in brskamo po svetu in prepletu podvodne medicine, psihologije in fiziologije. Z nami gre na potep prof. dr. Samo Ribarič.

Kakšen psihološki in fiziološki izziv je to okolje pod morsko gladino?

V jubilejni, 250. epizodi  oddaje gremo v svet, ki ga navadno poznamo iz filmov in knjig. Na plovilo, ki že s svojim imenom pove, da nas zdaj preseli pod morsko gladino. Človeški organizem -  in z njim seveda tudi naši možgani- se je se skozi tisočletja in tisočletja prilagajal okolju in evolucija je poskrbela, da se je človek  na nenormalne razmere odzval kot na grožnjo. Na podmornici pa smo okoliščinam, ki jih nismo vajeni, izpostavljeni ves čas, pripoveduje prof. dr. Samo Ribarič, predstojnik Inštituta za patološko fiziologijo.

Tisto, kar je pomembno vedeti pri podmornici je to, da gre za večje število dejavnikov, ki imajo dolgoročno negativen učinek na telo, saj jih le-to razume kot grožnjo. Sproži se tako imenovani stereotipni stresni odgovor.

Dlje časa kot ta stresni odgovor traja, večje so posledice.

Na to pa ključno vpliva tudi dejstvo, da je človeško telo narejeno za gibanje.

V podmornici je prostor izredno omejen in zaradi pomanjkanja prostora so ljudje prisiljeni živeti v povsem nenaravnih pogojih, ki na kratek čas sprožajo neke vedenjske spremembe (apatija, pomanjkanje sodelovanja, agresivnost).

Naše telo ima namreč vzorce nomadskega življenja, še dodaja prof. Ribarič, zato sta prav prostor, tudi neko intimno okolje, in gibanje tako pomembna. Na podmornici pa včasih zaradi omejenega prostora ni niti priložnosti za premikanje v spanju. In ko smo že pri spanju, pomanjkanje le-tega je še en velik izziv za podmorničarje, prav tako pa tudi hrup in pa cirkadiani ritem budnosti in spanja.