Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Naši možgani ves čas procesirajo celo kopico informacij. Tudi ko spimo. Tudi ko počivamo, tudi ko se nam zdi, da se jutro šele zaspano začenja in smo še čisto počasni in … ne ravno v bleščeči formi. Zvesti poslušalci se boste spomnili epizode, v kateri smo govorili o Sindromu Charlesa Bonneta in o tem, kako naši možgani vidijo tudi, ko oči ne vidijo več ali vidijo slabše. Dr. Avital Hahamy je skupaj s skupino raziskovalcev preučevala te privide pri slepih ljudeh in to, čemur rečemo spontan odziv naših možganov. Mojca Delač jo je poklicala v Veliko Britanijo in – možgani so kmalu dobili osrednjo pozornost v pogovoru.
O aktualni raziskavi spontane vidne možganske dejavnosti pri tistih, ki ne vidijo
Naši možgani ves čas procesirajo celo kopico informacij. Tudi ko spimo. Tudi ko počivamo, tudi ko se nam zdi, da se jutro šele zaspano začenja in smo še čisto počasni in … ne ravno v bleščeči formi.
Zvesti poslušalci se boste spomnili epizode, v kateri smo govorili o Sindromu Charlesa Bonneta in o tem, kako naši možgani vidijo tudi, ko oči ne vidijo več ali vidijo slabše.
Dr. Avital Hahamy je skupaj s skupino raziskovalcev preučevala te privide pri slepih ljudeh in to, čemur rečemo spontan odziv naših možganov. Poklicala sem jo v Veliko Britanijo in – možgani so kmalu dobili osrednjo pozornost v pogovoru.
Reči moram, da je pravzaprav vse v povezavi z možgani osupljivo. Če samo pomislite – možgani ne skrbijo samo za to, da smo živi, da dihamo, da nam bije srce. Pristojni so tudi za višje funkcije, ki nas delajo ljudi. Od kreativnosti do čustev. Osebno pa me zlasti fascinira naša sposobnost učenja. Imam štiriletno hčerko in res jo je čudovito opazovati, kaj vse se nauči! Kako hoditi, kako govoriti, pa vedno kaj novega o svetu. Tudi ko odrastemo, se kar naprej učimo, kar se mi zdi enkratno.
In nekaj novega se bomo naučili tudi danes. Ni pa novo to, da pogosto jemljemo za samoumevno stvari, ki so zelo kompleksne. Takšna sta tudi naše vidno zaznavanje in cela kopica informacij, ki jih dobimo iz okolja.
Natanko tako! In ena izmed stvari, ki nas je zanimala v študiji, o kateri se bova pogovarjali, je to, kako možgani delujejo pri stvareh, ki jih imamo za trivialne. Tudi vid se nam kdaj zdi nekaj enostavnega. Če recimo vidimo leva, naše oči ne vidijo leva. Vidijo različne forme pikic. Naši možgani pa potem vedo, da je to lev. Zakaj morajo naši možgani to razumeti? Ker moramo, če je lev, pobegniti. Ta zaznava se zgodi izjemno hitro. Možgani poskrbijo za prepoznanje podobe in potem tudi za odziv nanjo. Po drugi strani pa naši možgani nikoli ne počivajo. Tudi če recimo zamižimo in ne prejemamo nobene nove vidne informacije od zunaj, naša omrežja za vidno procesiranje še delujejo. Ta dejavnost je spontana dejavnost, saj je ne sprožijo zunanji dejavniki. Želeli smo torej razumeti, ali ta spontana dejavnost lahko nariše – vidne podobe.
Zato so v študijo, ki je bila objavljena decembra v reviji Brain, vključili slepe s sindromom Charlesa Bonneta, ki mu nekateri rečejo tudi fantomski vid.
O ugotovitvah pa v prispevku!
472 epizod
100 milijard razlogov za radovednost. Tako bi lahko rekli, če bi šteli nevrone v naših možganih. Jutranja rubrika brska po svetu nevroznanosti, na poljuden način, s pomočjo domačih in tujih strokovnjakov, pojasnjuje fenomene, s katerimi se srečujemo vsak dan, sledi novostim v raziskovanju možganov, pojasnjuje delovanje in funkcije tega neverjetnega organa in skrbi tudi za možgansko jutranjo rekreacijo.
Naši možgani ves čas procesirajo celo kopico informacij. Tudi ko spimo. Tudi ko počivamo, tudi ko se nam zdi, da se jutro šele zaspano začenja in smo še čisto počasni in … ne ravno v bleščeči formi. Zvesti poslušalci se boste spomnili epizode, v kateri smo govorili o Sindromu Charlesa Bonneta in o tem, kako naši možgani vidijo tudi, ko oči ne vidijo več ali vidijo slabše. Dr. Avital Hahamy je skupaj s skupino raziskovalcev preučevala te privide pri slepih ljudeh in to, čemur rečemo spontan odziv naših možganov. Mojca Delač jo je poklicala v Veliko Britanijo in – možgani so kmalu dobili osrednjo pozornost v pogovoru.
O aktualni raziskavi spontane vidne možganske dejavnosti pri tistih, ki ne vidijo
Naši možgani ves čas procesirajo celo kopico informacij. Tudi ko spimo. Tudi ko počivamo, tudi ko se nam zdi, da se jutro šele zaspano začenja in smo še čisto počasni in … ne ravno v bleščeči formi.
Zvesti poslušalci se boste spomnili epizode, v kateri smo govorili o Sindromu Charlesa Bonneta in o tem, kako naši možgani vidijo tudi, ko oči ne vidijo več ali vidijo slabše.
Dr. Avital Hahamy je skupaj s skupino raziskovalcev preučevala te privide pri slepih ljudeh in to, čemur rečemo spontan odziv naših možganov. Poklicala sem jo v Veliko Britanijo in – možgani so kmalu dobili osrednjo pozornost v pogovoru.
Reči moram, da je pravzaprav vse v povezavi z možgani osupljivo. Če samo pomislite – možgani ne skrbijo samo za to, da smo živi, da dihamo, da nam bije srce. Pristojni so tudi za višje funkcije, ki nas delajo ljudi. Od kreativnosti do čustev. Osebno pa me zlasti fascinira naša sposobnost učenja. Imam štiriletno hčerko in res jo je čudovito opazovati, kaj vse se nauči! Kako hoditi, kako govoriti, pa vedno kaj novega o svetu. Tudi ko odrastemo, se kar naprej učimo, kar se mi zdi enkratno.
In nekaj novega se bomo naučili tudi danes. Ni pa novo to, da pogosto jemljemo za samoumevno stvari, ki so zelo kompleksne. Takšna sta tudi naše vidno zaznavanje in cela kopica informacij, ki jih dobimo iz okolja.
Natanko tako! In ena izmed stvari, ki nas je zanimala v študiji, o kateri se bova pogovarjali, je to, kako možgani delujejo pri stvareh, ki jih imamo za trivialne. Tudi vid se nam kdaj zdi nekaj enostavnega. Če recimo vidimo leva, naše oči ne vidijo leva. Vidijo različne forme pikic. Naši možgani pa potem vedo, da je to lev. Zakaj morajo naši možgani to razumeti? Ker moramo, če je lev, pobegniti. Ta zaznava se zgodi izjemno hitro. Možgani poskrbijo za prepoznanje podobe in potem tudi za odziv nanjo. Po drugi strani pa naši možgani nikoli ne počivajo. Tudi če recimo zamižimo in ne prejemamo nobene nove vidne informacije od zunaj, naša omrežja za vidno procesiranje še delujejo. Ta dejavnost je spontana dejavnost, saj je ne sprožijo zunanji dejavniki. Želeli smo torej razumeti, ali ta spontana dejavnost lahko nariše – vidne podobe.
Zato so v študijo, ki je bila objavljena decembra v reviji Brain, vključili slepe s sindromom Charlesa Bonneta, ki mu nekateri rečejo tudi fantomski vid.
O ugotovitvah pa v prispevku!
100 milijard razlogov za radovednost. Tako bi lahko rekli, če bi šteli nevrone v naših možganih. Jutranja rubrika brska po svetu nevroznanosti, na poljuden način, s pomočjo domačih in tujih strokovnjakov, pojasnjuje fenomene, s katerimi se srečujemo vsak dan, sledi novostim v raziskovanju možganov, pojasnjuje delovanje in funkcije tega neverjetnega organa in skrbi tudi za možgansko jutranjo rekreacijo.
Živimo v svetu dražljajev. Slušnih, vizualnih, vonjalnih?. Pogosto jih je preveč, kar je za naše možgane lahko tudi naporno. Takrat se radi umaknemo med štiri stene, v tišino ali v naravo, kjer je dražljajev manj. Pa ste pomislili, kaj bi se zgodilo, če bi se v tišino ali v temo umaknili za daljši čas? Učinke senzorne deprivacije so poznali že naši predniki, še danes se v zaporih uporablja instrument samice, številne vojske in obveščevalne službe po svetu pa odtegnitev dražljajev uporabljajo kot način mučenja. Zakaj naši možgani potrebujejo dražljaje, da lahko delujejo in zakaj senzorna deprivacija lahko pripelje do psihoze in halucinacij? O tem v tokratni oddaji Možgani na dlani. Pripravlja: Peter Močnik.
Kako dober je vaš posluh? Bi lahko na primer določili višino tona gasilske troblje? Če to naredite zlahka, imate verjetno popolni ali absolutni posluh. Ljudje s popolnim posluhom lahko določijo višino tona s tako lahkoto, kot ostali ljudje prepoznavamo barve. Absolutni posluh je bil vedno nekaj skrivnostnega, saj je znano, da so ga imeli glasbeni geniji kot so Bach, Beethoven in Händel pa tudi Miles Davies, Michael Jackson in Florence Henderson ter mnogi drugi. In kaj imajo s tem naši možgani? Zakaj je absolutni posluh za nevroznanstvenike nekaj tako vznemirljivega? Do kakšnih odkritij so privedle zadnje raziskave in kako absoluten je pravzaprav lahko absoluten posluh? Vse to izveste v tokratni rubriki Možgani na dlani, nevron pred mikrofon. Z nami bosta: švicarski nevroznanstvenik dr. Stefan Elmer in doc. dr. Blaž Koritnik, z Inštituta za klinično nevrofiziologijo pri UKC. Pripravlja: Lea Ogrin.
100 milijard razlogov za radovednost. Tako bi lahko rekli, če bi šteli nevrone v naših možganih. Jutranja rubrika brska po svetu nevroznanosti, na poljuden način, s pomočjo domačih in tujih strokovnjakov, pojasnjuje fenomene, s katerimi se srečujemo vsak dan, sledi novostim v raziskovanju možganov, pojasnjuje delovanje in funkcije tega neverjetnega organa in skrbi tudi za možgansko jutranjo rekreacijo.
100 milijard razlogov za radovednost. Tako bi lahko rekli, če bi šteli nevrone v naših možganih. Jutranja rubrika brska po svetu nevroznanosti, na poljuden način, s pomočjo domačih in tujih strokovnjakov, pojasnjuje fenomene, s katerimi se srečujemo vsak dan, sledi novostim v raziskovanju možganov, pojasnjuje delovanje in funkcije tega neverjetnega organa in skrbi tudi za možgansko jutranjo rekreacijo.
Ste na sestanku, na predavanju, v avtomobilu, na kavi z znancem?in kar naenkrat se zalotite, da v resnici niste tam. Da ste z mislimi čisto drugje. Znano, kajne? Po nekaterih ugotovitvah naj bi tavanje misli obsegalo celo več kot pol časa naše budnosti, pri tem pa seveda obstajajo razlike med posamezniki. Kaj se dogaja z našimi možgani, ko nam misli odtavajo? Kakšna je razlika, če to naredimo zavestno ali če se niti ne zavedamo, da smo nekje drugje? Je tavanje misli dobro za nas in ali obstajajo ljudje, katerih misli nikoli ne odtavajo? Odgovore na ta in druga vprašanja nam bosta v četrtkovem jutru ob 7.35 pomagala poiskati prof. dr. Urban Kordeš in prof. dr. Michael Corballis. Upamo, da vam misli ne odtavajo drugam in da boste z nami! Pripravlja: Mojca Delač.
Ste se kdaj spraševali, zakaj moramo v avtu včasih stišati radio, ko parkiramo ali ko se izgubimo in iščemo pravo smer? V tokratni rubriki bomo pozornost namenili deljeni pozornosti. Koliko stvari naenkrat pravzaprav lahko počnemo? Ali usmeritev pozornosti na poslušanje res vpliva na sprejemanje informacij v vidni skorji? Obstajajo pri takšni »večopravilnosti« razlike med moškimi in ženskami možgani? Za odgovore priporočamo usmerjeno pozornost- na Prvi program, v četrtek ob 7.35. Gostja bo: mag. Sanja Šešok z nevrološke klinike. Pripravlja: Peter Močnik.
V tokratni rubriki rdečo preprogo pripravljamo za pomembne igralke, ki so bile dolga leta v ozadju. Za nevrone je prav gotovo slišal že vsak od nas. Kaj pa celice glija? Kaj je to? Zakaj so pomembne za naše možgane in kako delujejo? Danes je že znano, da ne opravljajo samo "gospodinjskih del" ampak imajo ključno vlogo procesih kot so hitrost dihanja, uravnavanje cikla spanje/budnosti, učenje in tvorba spomina. Od mitov o številčnosti do možganov Alberta Einsteina. Z nami bo: doc. dr. Nina Vardjan.
100 milijard razlogov za radovednost. Tako bi lahko rekli, če bi šteli nevrone v naših možganih. Jutranja rubrika brska po svetu nevroznanosti, na poljuden način, s pomočjo domačih in tujih strokovnjakov, pojasnjuje fenomene, s katerimi se srečujemo vsak dan, sledi novostim v raziskovanju možganov, pojasnjuje delovanje in funkcije tega neverjetnega organa in skrbi tudi za možgansko jutranjo rekreacijo.
Tokrat se odpravljamo malce višje. Glede na to, da je ravno v preteklem tednu minilo 40 let od vzpona na prvi slovenski osemtisočak, smo tokratno rubriko Možgani na dlani- nevron pred mikrofon poimenovali kar "Možgani na Makaluju". Nevroznanstveniki so seveda že kar nekaj desetletij nazaj ugotovili, da velika nadmorska višina vpliva na naše možgane, in to na več ravneh, vendar pa ostaja še mnogo odprtih vprašanj. Kaj se torej dogaja z našimi možgani, ko so izpostavljeni razmeram z manj kisika? Kakšno vlogo ima pri tem aklimatizacija in zakaj ni mogoče imeti univerzalnega pojasnila? V radijski bazni tabor smo povabili doktorja Simona Brezovarja, nevropsihologa z ljubljanske Nevrološke klinike, ki se je pred nekaj leti tudi sam podal na raziskovalni odpravi na Elbrus (5.642 m) in Muztagh Ato (7546m). Pripravlja : Mojca Delač.
Jutro. Budilka zvoni. Vstaneš in - še ves zaspan- po nesreči z mezincem na nogi udariš ob rob postelje ali pa ob trenutku nepazljivosti opečeš pri pripravi jutranje skodelice čaja. Seveda bi si želeli, da bi jutranja rutina in nadaljevanje dneva minila brez takšnih zgod in nezgod, a kaj hočemo - bolečina je del našega življenja. In kaj imajo z možgani? Kako jo ozavestijo? In kako je mogoče da človeški organ, sestavljen iz toliko živčnih celic, ne boli? Bolečina bo tudi osrednja tema letošnje konference kognitivna znanost, ki jo prinaša četrtek. Prinesel pa bo tudi rubriko Možgani na dlani- nevron pred mikrofon, tokrat torej, za dobro jutro, neboleče o bolečini!
100 milijard razlogov za radovednost. Tako bi lahko rekli, če bi šteli nevrone v naših možganih. Jutranja rubrika brska po svetu nevroznanosti, na poljuden način, s pomočjo domačih in tujih strokovnjakov, pojasnjuje fenomene, s katerimi se srečujemo vsak dan, sledi novostim v raziskovanju možganov, pojasnjuje delovanje in funkcije tega neverjetnega organa in skrbi tudi za možgansko jutranjo rekreacijo.
Neveljaven email naslov