Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Naši možgani ves čas procesirajo celo kopico informacij. Tudi ko spimo. Tudi ko počivamo, tudi ko se nam zdi, da se jutro šele zaspano začenja in smo še čisto počasni in … ne ravno v bleščeči formi. Zvesti poslušalci se boste spomnili epizode, v kateri smo govorili o Sindromu Charlesa Bonneta in o tem, kako naši možgani vidijo tudi, ko oči ne vidijo več ali vidijo slabše. Dr. Avital Hahamy je skupaj s skupino raziskovalcev preučevala te privide pri slepih ljudeh in to, čemur rečemo spontan odziv naših možganov. Mojca Delač jo je poklicala v Veliko Britanijo in – možgani so kmalu dobili osrednjo pozornost v pogovoru.
O aktualni raziskavi spontane vidne možganske dejavnosti pri tistih, ki ne vidijo
Naši možgani ves čas procesirajo celo kopico informacij. Tudi ko spimo. Tudi ko počivamo, tudi ko se nam zdi, da se jutro šele zaspano začenja in smo še čisto počasni in … ne ravno v bleščeči formi.
Zvesti poslušalci se boste spomnili epizode, v kateri smo govorili o Sindromu Charlesa Bonneta in o tem, kako naši možgani vidijo tudi, ko oči ne vidijo več ali vidijo slabše.
Dr. Avital Hahamy je skupaj s skupino raziskovalcev preučevala te privide pri slepih ljudeh in to, čemur rečemo spontan odziv naših možganov. Poklicala sem jo v Veliko Britanijo in – možgani so kmalu dobili osrednjo pozornost v pogovoru.
Reči moram, da je pravzaprav vse v povezavi z možgani osupljivo. Če samo pomislite – možgani ne skrbijo samo za to, da smo živi, da dihamo, da nam bije srce. Pristojni so tudi za višje funkcije, ki nas delajo ljudi. Od kreativnosti do čustev. Osebno pa me zlasti fascinira naša sposobnost učenja. Imam štiriletno hčerko in res jo je čudovito opazovati, kaj vse se nauči! Kako hoditi, kako govoriti, pa vedno kaj novega o svetu. Tudi ko odrastemo, se kar naprej učimo, kar se mi zdi enkratno.
In nekaj novega se bomo naučili tudi danes. Ni pa novo to, da pogosto jemljemo za samoumevno stvari, ki so zelo kompleksne. Takšna sta tudi naše vidno zaznavanje in cela kopica informacij, ki jih dobimo iz okolja.
Natanko tako! In ena izmed stvari, ki nas je zanimala v študiji, o kateri se bova pogovarjali, je to, kako možgani delujejo pri stvareh, ki jih imamo za trivialne. Tudi vid se nam kdaj zdi nekaj enostavnega. Če recimo vidimo leva, naše oči ne vidijo leva. Vidijo različne forme pikic. Naši možgani pa potem vedo, da je to lev. Zakaj morajo naši možgani to razumeti? Ker moramo, če je lev, pobegniti. Ta zaznava se zgodi izjemno hitro. Možgani poskrbijo za prepoznanje podobe in potem tudi za odziv nanjo. Po drugi strani pa naši možgani nikoli ne počivajo. Tudi če recimo zamižimo in ne prejemamo nobene nove vidne informacije od zunaj, naša omrežja za vidno procesiranje še delujejo. Ta dejavnost je spontana dejavnost, saj je ne sprožijo zunanji dejavniki. Želeli smo torej razumeti, ali ta spontana dejavnost lahko nariše – vidne podobe.
Zato so v študijo, ki je bila objavljena decembra v reviji Brain, vključili slepe s sindromom Charlesa Bonneta, ki mu nekateri rečejo tudi fantomski vid.
O ugotovitvah pa v prispevku!
491 epizod
100 milijard razlogov za radovednost. Tako bi lahko rekli, če bi šteli nevrone v naših možganih. Jutranja rubrika brska po svetu nevroznanosti, na poljuden način, s pomočjo domačih in tujih strokovnjakov, pojasnjuje fenomene, s katerimi se srečujemo vsak dan, sledi novostim v raziskovanju možganov, pojasnjuje delovanje in funkcije tega neverjetnega organa in skrbi tudi za možgansko jutranjo rekreacijo.
Naši možgani ves čas procesirajo celo kopico informacij. Tudi ko spimo. Tudi ko počivamo, tudi ko se nam zdi, da se jutro šele zaspano začenja in smo še čisto počasni in … ne ravno v bleščeči formi. Zvesti poslušalci se boste spomnili epizode, v kateri smo govorili o Sindromu Charlesa Bonneta in o tem, kako naši možgani vidijo tudi, ko oči ne vidijo več ali vidijo slabše. Dr. Avital Hahamy je skupaj s skupino raziskovalcev preučevala te privide pri slepih ljudeh in to, čemur rečemo spontan odziv naših možganov. Mojca Delač jo je poklicala v Veliko Britanijo in – možgani so kmalu dobili osrednjo pozornost v pogovoru.
O aktualni raziskavi spontane vidne možganske dejavnosti pri tistih, ki ne vidijo
Naši možgani ves čas procesirajo celo kopico informacij. Tudi ko spimo. Tudi ko počivamo, tudi ko se nam zdi, da se jutro šele zaspano začenja in smo še čisto počasni in … ne ravno v bleščeči formi.
Zvesti poslušalci se boste spomnili epizode, v kateri smo govorili o Sindromu Charlesa Bonneta in o tem, kako naši možgani vidijo tudi, ko oči ne vidijo več ali vidijo slabše.
Dr. Avital Hahamy je skupaj s skupino raziskovalcev preučevala te privide pri slepih ljudeh in to, čemur rečemo spontan odziv naših možganov. Poklicala sem jo v Veliko Britanijo in – možgani so kmalu dobili osrednjo pozornost v pogovoru.
Reči moram, da je pravzaprav vse v povezavi z možgani osupljivo. Če samo pomislite – možgani ne skrbijo samo za to, da smo živi, da dihamo, da nam bije srce. Pristojni so tudi za višje funkcije, ki nas delajo ljudi. Od kreativnosti do čustev. Osebno pa me zlasti fascinira naša sposobnost učenja. Imam štiriletno hčerko in res jo je čudovito opazovati, kaj vse se nauči! Kako hoditi, kako govoriti, pa vedno kaj novega o svetu. Tudi ko odrastemo, se kar naprej učimo, kar se mi zdi enkratno.
In nekaj novega se bomo naučili tudi danes. Ni pa novo to, da pogosto jemljemo za samoumevno stvari, ki so zelo kompleksne. Takšna sta tudi naše vidno zaznavanje in cela kopica informacij, ki jih dobimo iz okolja.
Natanko tako! In ena izmed stvari, ki nas je zanimala v študiji, o kateri se bova pogovarjali, je to, kako možgani delujejo pri stvareh, ki jih imamo za trivialne. Tudi vid se nam kdaj zdi nekaj enostavnega. Če recimo vidimo leva, naše oči ne vidijo leva. Vidijo različne forme pikic. Naši možgani pa potem vedo, da je to lev. Zakaj morajo naši možgani to razumeti? Ker moramo, če je lev, pobegniti. Ta zaznava se zgodi izjemno hitro. Možgani poskrbijo za prepoznanje podobe in potem tudi za odziv nanjo. Po drugi strani pa naši možgani nikoli ne počivajo. Tudi če recimo zamižimo in ne prejemamo nobene nove vidne informacije od zunaj, naša omrežja za vidno procesiranje še delujejo. Ta dejavnost je spontana dejavnost, saj je ne sprožijo zunanji dejavniki. Želeli smo torej razumeti, ali ta spontana dejavnost lahko nariše – vidne podobe.
Zato so v študijo, ki je bila objavljena decembra v reviji Brain, vključili slepe s sindromom Charlesa Bonneta, ki mu nekateri rečejo tudi fantomski vid.
O ugotovitvah pa v prispevku!
Neveljaven email naslov