Literarni zgodovinar, esejist in prevajalec  JANKO  LAVRIN  je študiral slavistiko v Rusiji,  Franciji in Skandinaviji. Med prvo svetovno vojno je z balkanskega bojišča poročal kot dopisnik moskovskega časopisa Nôvoje vrémja, leta 1917 pa je odšel v Veliko Britanijo. Na univerzi v Nottinghamu je leta 1923 postal profesor za novejšo rusko književnost, bil je tudi dekan in celih trideset let predavatelj. Med drugo svetovno vojno je sodeloval pri slovenskih oddajah londonskega radia.

Raziskoval je najpomembnejše osebnosti in smeri ruske literature 19. in 20. stoletja ter posamezne zahodno- in srednjeevropske avtorje. V tako imenovani psihokritični obravnavi je upošteval sociološke in psihološke vidike avtorjevega dela in življenja; večkrat je primerjal po dva značilna avtorja, tudi iz različnih literatur. Pisal je večidel v angleščini, njegova pomembnejša dela pa so izhajala tudi v drugih svetovnih jezikih. Že leta 1910 je v angleščino prevedel Cankarjevo “Hišo Marije Pomočnice”, nato pa nadaljeval  prevajanje njegovih del ter poezije Prešerna, Župančiča, Bora in drugih. Leta 1971 je dobil Prešernovo nagrado. Literarni zgodovinar in esejist Janko Lavrin se je rodil na današnji dan leta 1887 v vasi Krupa pri Semiču.

—–

Skladatelj in muzikolog  VILKO  UKMAR  je v Ljubljani diplomiral na pravni fakulteti in končal konservatorij, nato pa se je izpopolnjeval na Dunaju in v Zagrebu. V letih od 1934 do 1943 je predaval glasbeno zgodovino na akademiji v Ljubljani ter bil hkrati tudi direktor ljubljanske opere. Po drugi svetovni vojni je nadaljeval  predavateljsko delo. Njegov skladateljski opus je obsežen in zajema vsa področja komponiranja.  Ustvaril  je  veliko  število orkestralnih, komornih in vokalno-instrumentalnih del ter dva baleta: “Lepo Vido” in “Godca”. Je tudi avtor prve svetovne zgodovine glasbe v slovenščini. Leta 1985 je prejel Prešernovo nagrado. Vilko Ukmar se je rodil na današnji dan pred 110-imi leti v Ljubljani.

—–

Potreba po sodobnem kopališču v Mariboru je v letih po prvi svetovni vojni postajala vse aktualnejša, saj staro dravsko kopališče ni več ustrezalo sodobnim higienskim predpisom.  Zato je mariborski občinski svet na današnji dan leta 1927 sklenil, da bo treba zgraditi novo kopališče. Kupili so Mariborski otok in tam uredili tri bazene: za otroke, za neplavalce, 50 metrov dolg in 30 metrov širok bazen za plavalce in športne prireditve ter deset metrov visok skakalni stolp. Postavili so tudi naprave za vodne in sončne kopeli, uredili športna in otroška igrišča, v enonadstopni stavbi pa uredili restavracijo, dve sobi za prvo pomoč ter 120 kabin in 598 garderobnih omaric.

Ob odprtju poleti leta 1930 so časniki zapisali, da “je kopališče na Mariborskem otoku za podravsko prestolnico in njeno okolico največja in najpomembnejša zdravstvena in tujsko-prometna pridobitev v mariborski zgodovini. Reprezentančni prirodni park sredi Drave je prišel s kopališčem do svoje popolne veljave, z novimi kopališkimi napravami pa je bil odkrit javnosti poprej neznani biser v podravski pokrajini, Mariborski otok.”