Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Slikar in grafik ZORAN MUŠIČ se je začel uveljavljati sredi štiridesetih let prejšnjega stoletja, njegova dela pa so danes v zbirkah najpomembnejših svetovnih galerij. Po diplomi na Akademiji za likovno umetnost v Zagrebu je nekaj časa živel v Španiji, po izbruhu španske državljanske vojne pa se je umaknil v Dalmacijo, katere pokrajina je poleg spominov na rojstni Kras močno vplivala na njegovo ustvarjanje. Po italijanski zasedbi je odšel na Goriško, tam pa so ga leta 1944 aretirali in internirali v taborišče Dachau. Po koncu druge svetovne vojne je živel po večini v Benetkah in Parizu.
Zgodnji Mušičevi motivi so bili portreti, akti, mestni trgi, tihožitja in krajine, po drugi svetovni vojni pa so v njegovih delih začeli prevladovati reminiscenčni motivi dalmatinskih konjičkov in krajev ter pretresljivi vtisi iz taboriščnega življenja. Ti so znani kot ciklus “Nismo mi poslednji”. Za svoje delo je prejel Jakopičevo nagrado, veliko častno nagrado 14. mednarodnega grafičnega bienala v Ljubljani, Prešernovo nagrado ter zlati častni znak svobode Republike Slovenije. V Franciji so mu že leta 1968 podelili viteški red, leta 1990 pa še “legijo časti”. Zoran Mušič se je rodil na današnji dan leta 1909 v Bukovici pri Gorici.
—–
Eden vodilnih evropskih bizantologov, zgodovinar JADRAN FERLUGA je bil zaradi protifašistične dejavnosti leta 1940 zaprt na Reki, nato pa interniran v južni Italiji. Po kapitulaciji Italije je bil najprej oficir v angleški vojski, nato pa v Bariju oficir za zvezo z zavezniki. Po koncu vojne je študiral zgodovino na pariški Sorboni in v tistem času sodeloval tudi na mirovni konferenci v Parizu. Doktoriral je leta 1956 in se posvetil izključno bizantologiji – preučevanju bizantinske zgodovine.
Predaval je na filozofski fakulteti v Beogradu, leta 1970 pa je prevzel katedro za bizantologijo na univerzi v Münstru v Nemčiji. Tam so mu podelili naslov zaslužnega profesorja. Z vrsto predavanj za študente in profesorje na ljubljanski filozofski fakulteti je zapolnil učni program oddelka za zgodovino, saj bizantologija ni bila posebej obravnavana. Jadran Ferluga se je rodil na današnji dan leta 1920 v Trstu.
—–
Nemška policija je na današnji dan pred 70-imi leti iz celjskih, mariborskih in trboveljskih zaporov pripeljala do Straníc pri Frankólovem sto talcev ter jih 99 obesila na jablane ob cesti – z nekaterih dreves je viselo tudi po pet ljudi. Enega so ustrelili, ko je skušal pobegniti, ker očitno ni prenesel pogleda na svojega obešenega sina.
Ta morija je bila nemško maščevanje za uboj pomembnega nacističnega funkcionarja, okrožnega vodje Štajerske domovinske zveze in deželnega svetnika Antona Dorfmeistra, ki so ga partizani ranili in je pozneje umrl. Obešanje v Frankolovem sodi med najhujše zločine, kar so jih nemški okupatorji med drugo svetovno vojno zagrešili nad Slovenci. Talce so pokopali v dveh skupnih grobovih, domačini pa so pozneje veje jablan požagali in jih zažgali, da se na tem kraju kaj takega ne bi nikoli ponovilo.
6282 epizod
Petminutni spominski koledar o ljudeh, ki so se rodili tistega dne oz. o dogodkih, ki so povezani s tem datumom.
Slikar in grafik ZORAN MUŠIČ se je začel uveljavljati sredi štiridesetih let prejšnjega stoletja, njegova dela pa so danes v zbirkah najpomembnejših svetovnih galerij. Po diplomi na Akademiji za likovno umetnost v Zagrebu je nekaj časa živel v Španiji, po izbruhu španske državljanske vojne pa se je umaknil v Dalmacijo, katere pokrajina je poleg spominov na rojstni Kras močno vplivala na njegovo ustvarjanje. Po italijanski zasedbi je odšel na Goriško, tam pa so ga leta 1944 aretirali in internirali v taborišče Dachau. Po koncu druge svetovne vojne je živel po večini v Benetkah in Parizu.
Zgodnji Mušičevi motivi so bili portreti, akti, mestni trgi, tihožitja in krajine, po drugi svetovni vojni pa so v njegovih delih začeli prevladovati reminiscenčni motivi dalmatinskih konjičkov in krajev ter pretresljivi vtisi iz taboriščnega življenja. Ti so znani kot ciklus “Nismo mi poslednji”. Za svoje delo je prejel Jakopičevo nagrado, veliko častno nagrado 14. mednarodnega grafičnega bienala v Ljubljani, Prešernovo nagrado ter zlati častni znak svobode Republike Slovenije. V Franciji so mu že leta 1968 podelili viteški red, leta 1990 pa še “legijo časti”. Zoran Mušič se je rodil na današnji dan leta 1909 v Bukovici pri Gorici.
—–
Eden vodilnih evropskih bizantologov, zgodovinar JADRAN FERLUGA je bil zaradi protifašistične dejavnosti leta 1940 zaprt na Reki, nato pa interniran v južni Italiji. Po kapitulaciji Italije je bil najprej oficir v angleški vojski, nato pa v Bariju oficir za zvezo z zavezniki. Po koncu vojne je študiral zgodovino na pariški Sorboni in v tistem času sodeloval tudi na mirovni konferenci v Parizu. Doktoriral je leta 1956 in se posvetil izključno bizantologiji – preučevanju bizantinske zgodovine.
Predaval je na filozofski fakulteti v Beogradu, leta 1970 pa je prevzel katedro za bizantologijo na univerzi v Münstru v Nemčiji. Tam so mu podelili naslov zaslužnega profesorja. Z vrsto predavanj za študente in profesorje na ljubljanski filozofski fakulteti je zapolnil učni program oddelka za zgodovino, saj bizantologija ni bila posebej obravnavana. Jadran Ferluga se je rodil na današnji dan leta 1920 v Trstu.
—–
Nemška policija je na današnji dan pred 70-imi leti iz celjskih, mariborskih in trboveljskih zaporov pripeljala do Straníc pri Frankólovem sto talcev ter jih 99 obesila na jablane ob cesti – z nekaterih dreves je viselo tudi po pet ljudi. Enega so ustrelili, ko je skušal pobegniti, ker očitno ni prenesel pogleda na svojega obešenega sina.
Ta morija je bila nemško maščevanje za uboj pomembnega nacističnega funkcionarja, okrožnega vodje Štajerske domovinske zveze in deželnega svetnika Antona Dorfmeistra, ki so ga partizani ranili in je pozneje umrl. Obešanje v Frankolovem sodi med najhujše zločine, kar so jih nemški okupatorji med drugo svetovno vojno zagrešili nad Slovenci. Talce so pokopali v dveh skupnih grobovih, domačini pa so pozneje veje jablan požagali in jih zažgali, da se na tem kraju kaj takega ne bi nikoli ponovilo.
»Poišči me, pesem moja« Ustaški zločin na Planini v Podbočju Po avtocesti od Postojne do Razdrtega Slovensko pisateljsko društvo je pred 150 leti (1872) na rojstni hiši Franceta Prešerna v Vrbi na Gorenjskem vzidalo spominsko ploščo. To je bilo prvo spominsko znamenje, posvečeno našemu največjemu pesniku. Na slovesnosti se je zbralo kakih šest tisoč Prešernovih častilcev, iz Ljubljane je na Gorenjsko peljal celo poseben vlak. Peli so kantato, ki jo je za to priložnost napisal Josip Stritar in uglasbil Benjamin Ipavec. Dodajmo še, da je bila to ena prvih izvedenih pobud Društva slovenskih pisateljev, ki je bilo ustanovljeno aprila 1872. Pobudo zanj je dal njegov poznejši prvi predsednik Davorin Trstenjak, doma iz Kraljevcev pri Svetem Juriju ob Ščavnici. Pred 100 leti (1922) se je na Dobrovi pri Ljubljani rodila pesnica in pisateljica Maruška Sedlak. Po končanem učiteljišču je bila učiteljica v Žažarju pri Horjulu in v Preski pri Medvodah. Napisala je povest "Božji les" za odrasle in več zbirk mladinskih pesmi. Njene pesmi so oblikovno in izrazno tradicionalne in govorijo predvsem o živalih in naravi, nekaj iz zbirke »Poišči me, pesem moja« pa jih je tudi uglasbenih. 14. in 15. septembra pred 80 leti (1942) so hrvaški ustaši uprizorili krvavi pohod na vas Planina v Podbočju. Najprej so med potjo na Gorjance ujeli šestnajst moških in jih gnali na Planino, tam so zajeli še deset vaščanov ter jih vse postrelili v Novoselski gori nad Planino. Pokol je preživel moški, ki ga je ustaška krogla zgrešila. Naslednje jutro so se vrnili in za vasjo pobili še osem vaščanov, ki jih prejšnji dan ni bilo doma. Umorjenih je bilo 34 ljudi, vas Planino pa so požgali. Tako so se krajanom maščevali za njihovo podporo partizanom, ki so ustašem leta 1942 na Gorjancih prizadejali vrsto udarcev. Šlo je za največji zločin vojske tako imenovane Neodvisne države Hrvaške na slovenskem ozemlju. Kraj poboja je sicer na hrvaški strani, kjer je kamnit spomenik, ki pa je bil v preteklosti že večkrat tarča vandalizma. Priprave na graditev prve slovenske avtoceste med Vrhniko in Postojno so trajale pet let, dela pa so se uradno začela 23. maja 1970. Še pred začetkom del se je pojavil zaplet s pridobitvijo posojila Mednarodne banke za obnovo in razvoj, znan pod imenom cestna afera. Čeprav predvidena dela niso bila dokončana v celoti, je bila avtocesta predana v promet 29. decembra 1972. Na današnji dan leta 1974 pa so slovesno odprli 9 km dolg odsek avtoceste od Postojne do Razdrtega. Tedaj je imela Slovenija skupaj zgrajenih 41 kilometrov štiripasovne avtoceste.
Novi temelji naše arheologije Prvo esperantsko društvo na Slovenskem »Podjetje za proizvodnjo filmov«
Slovničar prve polovice 18. stoletja Pesnik slovečega imena Politik in diplomat za slovensko stvar
»Štajerski pritepenec« - deželni glavar Kranjske Eden od vrhuncev povojnega gledališkega pisanja pri nas Partizanski pevski zbor na turneji po zavezniških bazah
Začetki medicine dela pri nas Kmet in politik Režiser s posluhom za življenjsko prepričljiv dialog
Pisateljica o ženskem vprašanju Sodelavcev ob krfski deklaraciji Slikarka in ustvarjalka lutk
Zgodovinar v razmejitveni komisiji Skrivni sestanek na Nanosu Od kod je prišlo sidro, ki je zdaj v ljubljanskem parku Zvezda?
Zakon o zemljiški odvezi “Slovenske pesmi kranjskiga naroda” Pomembno igralsko ime na Tržaškem Leta 1848 so v dunajskem parlamentu sprejeli zakon o zemljiški odvezi v avstrijski monarhiji in s tem tudi v naših krajih odpravili tlačanstvo. To je bil pomemben dosežek tako imenovane marčne revolucije tistega leta. Odpravil je podložništvo oziroma tlačanstvo v osebnem in stvarnem pomenu besede. Prvo pomeni odpravo sodnih in upravnih pravic zemljiških gosposk, drugo pa odpravo vrhovnega lastništva in vseh iz njega izvirajočih pravic ter oprostitev podložnih zemljišč vseh bremen. V Lomeh pri Črnem Vrhu se je leta 1790 rodil Matej Tominc, začetnik turizma v Škocjanskih jamah. Po liceju v Ljubljani je na Dunaju študiral pravo in potem delal kot sodnik in okrajni glavar, tudi v Brkinih in Sežani, nato pa je bil odvetnik pri mestnem in deželnem sodišču v Gorici. Leta 1823 je takoj po najdbi obsežne kapniške jame poskrbel za ureditev stopnišča in poti v jamo. Tam so naleteli tudi na bogate prazgodovinske ostanke. V kapniški, zdaj Tominčevi jami so pred prvo svetovno vojno prirejali tudi veselice z godbo s plesom. Leta 1813 se je v Žežavi v vzhodni Galiciji rodil narodopisec in pesnik poljskega rodu Emil Korytko. Študiral je na filozofski fakulteti v Lvovu, vendar so ga avstrijske oblasti zaradi revolucionarnih idej aretirale, obtožile protidržavne dejavnosti in ga obsodile na internacijo v Ljubljani. Tam se je seznanil s Prešernom, Čopom, Kastelcem in drugimi slovenskimi izobraženci ter zasnoval načrtno zbiranje gradiva in podatkov za raziskovanje ljudske kulture na Kranjskem. Z njihovo pomočjo je zbiral slovenske ljudske pesmi, pisal o njih in pripravil zbirko “Slovenske pesmi kranjskiga naroda” v petih snopičih, ki so jih natisnili v tiskarni Jožefa Blaznika. Emil Korytko je pripravil tudi načrt za knjigo o slovenskem narodopisju, vendar je ostala v rokopisu. Igralec in režiser Marij Sila je že pri šestnajstih nastopal v igralski družini Jaka Štoke, pozneje pa v Čitalnici in Dramatičnem društvu. Z gledališčem se je začel resno ukvarjati v Narodnem domu v Trstu, v katerem se je zaposlil kot pogodbeni igralec. Po požigu tega doma leta 1920 je - dokler niso fašisti kulturnega delovanja med Slovenci popolnoma zatrli - igral v Šentjakobski čitalnici. Pred začetkom fašističnega pritiska je sodeloval tudi pri Mladinskem prosvetnem društvu in pri Ljudskem odru v Trstu; z njima je gostoval po večjih primorskih krajih. Igral je v veseloigrah, dramah, celo v operah. Po letu 1945 je tudi pomagal obuditi tržaško gledališče; v njem je do leta 1947 odigral nekaj manjših vlog. Ker pa se je zgledoval po Antonu Verovšku, je po njegovem odhodu iz Trsta prevzel veliko njegovih glavnih komičnih vlog, v katerih je razvijal predvsem karakterno komiko: nastopal je v francoskih veseloigrah ter v ljudskih igrah. Marij Sila je sodeloval tudi pri tržaškem radiu - ta odlomek je iz burke »Šaljivi pripor«, posnet je bil pred več kot osemdesetimi leti. *Posnetek Marij Sila, najpopularnejši igralec Primorske in Trsta svojega časa, se je rodil leta 1889 v Trstu. Vabimo vas k poslušanju zvočnega zapisa, ki predstavlja razširjeno različico rubrike "Na današnji dan." Pogosto so ji dodani tudi dragoceni posnetki ohranjeni v arhivu Radia Slovenija.
Potrjena ustanovitev ljubljanske škofije Drugi slovenski tabor v Žalcu Bazoviške žrtve
Učitelj glasbe v Ajdovščini in Gorici Pesnik v Ameriki Hidroelektrarna Mariborski otok
Poetični realist z Brda pri Lukovici Prvi poveljnik vojne mornarice Države Slovencev, Hrvatov in Srbov Spominska plošča na rojstni hiši generala Rudolfa Maistra
Časopis Amerikanski Slovenec Od fotografa do gledališkega igralca Študijski dnevi v Dragi
Prostovoljec na balkanskih bojiščih Tajnik Društva za krščansko umetnost Razstava umetnikov »Četrte generacije«
Začetki homeopatije na Slovenskem Arhitektov pečat v Trbovljah Najhujša letalska nesreča pri nas
Katoliški duhovnik pomaga partizanom Prva orglarka v cerkvi svetega Petra v Rimu Jasli za dojenčke – povojna novost
Borec za pravice manjšin Cerkveni skladatelj in zapornik Umetnostni zgodovinar in novomeške znamenitosti
Pravni strokovnjak v novi državi Mladinski pripovednik in svet živali Junak slovaške vstaje leta 1944
Kulturni posrednik med Slovenci in Madžari Skladatelj in vzgojitelj mladih pevk in pevcev Črnomelj in Metlika v Dravski banovini
Basist ljubljanske opere O državni pripadnosti Celovške kotline bo odločil plebiscit Škofja Loka dobi muzej
Televizija na Triglavu Izumitelj fotografije na steklo Skladatelj in zaslužni profesor
Neveljaven email naslov