GUSTAV  GREGORIN  je bil eden izmed vodilnih tržaških politikov pred prvo svetovno vojno. V Gradcu je doktoriral iz prava in po opravljeni praksi odprl odvetniško pisarno v Sežani, zatem pa kot prvi slovenski odvetnik v Trstu. Tam je bil član slovenskega političnega društva Edinost in sodeloval pri vseh pomembnejših političnih in gospodarskih akcijah. Dvakrat je zastopal Slovence v deželnem zboru, leta 1911 pa je bil izvoljen za državnozborskega poslanca; zavzemal se je tudi za ustanovitev slovenske univerze v Trstu.

Po prvi svetovni vojni je bil član jugoslovanske delegacije na mirovnih pogajanjih v Parizu ter zavračal italijanske zahteve glede Trsta. Po letu 1920 je živel v Ljubljani in se ukvarjal predvsem z gospodarskimi vprašanji. Bil je tudi slovenski urednik jugoslovanske gospodarske revije “Bankarstvo”. Leta 1932 je postal član senata Kraljevine Jugoslavije.  Gustav Gregorin se je rodil na današnji dan leta 1860 v Sežani.

—–

Na današnji dan leta 1866 se je v mestni policiji ljubljanski zgodila precejšnja sprememba: mestna občina jo je namreč prevzela od države.  Takrat je mesto zaposlilo še dvanajst civilnih redarjev, a je kaj kmalu njihovo število povečalo na osemnajst ter jih uniformiralo in oborožilo s sabljami; dotlej so sablje nosili le v nočni službi. Hkrati s tem je hotela mestna oblast še z različnimi navodili in predpisi urediti promet po Ljubljani, a prav nič ni bilo po godu vsem.

Fijakarji so se bali konkurence napovedanih “omnibusov”, ki naj bi vozili po posebnem voznem redu “po vnaprej določenih progah in ob nizki voznini”, a mesto tega načrta ni uresničilo, saj je leta 1901 raje uvedlo modernejšo cestno železnico – tramvaj. Prvo dvokolo – velociped – se je v Ljubljani pojavilo leta 1871 in prometna določila za kolesarje so sprejeli še isto leto. Bila so pravzaprav prepoved kolesarjenja po mestu, v predmestjih in po sprehajališčih.

Te predpise so omilil šele leta 1890, ko so mestne ulice delno odprli tudi za kolesarje. V zadnjih letih 19. stoletja so mestne oblasti izdale še ”navodila za službo policijske straže ljubljanske”, saj dotlej veljavni “splošni kranjski policijski red” iz leta 1874 za glavno mesto Dežele Kranjske ni več zadoščal.

—–

Literarni zgodovinar, prevajalec, bibliotekar in leksikograf  JOŽA  GLONAR  je po študiju slavistike in klasične filologije ter po doktoratu leta 1911 služboval v univerzitetni knjižnici v Gradcu, od leta 1919 pa v Ljubljani in je pospešil razvoj bibliotekarstva pri nas. Napisal je več kot 150 razprav, ocen, poročil in člankov ter v njih temperamentno uveljavljal svoje estetske in literarnokritične poglede na slovensko slovstvo in kulturo. Med drugim je bil urednik Cankarjevega zbornika in Ljubljanskega zvona ter eden izmed piscev Slovenskega bibliografskega leksikona. Bil je izjemno izobražen, saj je znal 14 jezikov. Veliko je prevajal, zlasti iz slovanskih jezikov ter v nemščino. Joža Glonar se je rodil na današnji dan pred 130-imi leti v Zgornji Koreni na Štajerskem.

—–

Slikar  LUDVIK  VREČIČ  se je rodil na današnji dan leta 1900 v Slakovcih v Prekmurju. Diplomiral je na Visoki slikarski šoli v Budimpešti. Nekaj časa je učil na gimnaziji, nato pa je postal svobodni umetnik; leta 1928 je razstavljal tudi v Jakopičevem paviljonu v Ljubljani. Slikal je žanrske podobe in portrete kmečkih ljudi, polne temačne energije, ter krajine, v katerih je sprva sledil madžarskim slikarjem pod vplivom barbizonske šole, njegova poznejša dela pa so barvno ekspresivnejša. Ludvik Vrečič je bil prvi slikar, ki je v slovensko umetnost pritegnil posebnosti prekmurskega sveta.