Prvi večji projekt arhitekta  VLADIMIRJA  ŠUBICA  je bil mogočni stanovanjski kompleks ob Njegoševi cesti v Ljubljani, imenovan Meksika, zgrajen leta 1927. Pri načrtovanju je uveljavil evropske, še posebno nemške in avstrijske pobude družbene stanovanjske zidave.

To nenavadno ime za stanovanjsko stavbo v Ljubljani ima seveda svojo zgodovino. V času kolonialnih spopadov v 19. stoletju v Mehiki je avstrijski cesar Franc Jožef I. svojemu bratu Ferdinandu Maksimilijánu, ki ga je imenoval  za  mehiškega  cesarja,  pomagal  ohranjati  prestol  z  vojaki-prostovoljci iz avstrijskih dežel. Med njimi so bili tudi slovenski fantje, ki so se zbirali v začasnem taboru na travniku ob sedanji Njegoševi cesti. Tega kraja

se je prijelo ime »«Mexikainer platz« in tako je stavba, ki je bila na tem prostoru sezidana čez pol stoletja, dobila  ime »Meksika«.

 Med poslovnimi stavbami arhitekta Vladimirja Šubica v Ljubljani so  Delavska zbornica ob Miklošičevi cesti, Dom grafikov na Trgu Osvobodilne fronte ter Trgovska akademija na vogalu Prešernove ceste in Gregorčičeve ulice. Njegovo glavno delo je stanovanjsko-poslovni kompleks Nebotičnik, zgrajen pred 82-imi leti. Ljubljanski nebotičnik je bil tedaj najvišja stavba na Balkanu in deveta v Evropi, s svojo modernistično impresivno podobo in avtorsko prepoznavnim arhitekturnim jezikom pa se je uveljaviI kot simbol in arhitekturno-urbanistična ikona medvojne Ljubljane. Vladimir Šubic je bil tudi odličen interierist in je skoraj vse svoje stavbe tudi sam opremil. Rodil se je na današnji dan leta 1894 v Ljubljani.

—–

Na današnji dan leta 1902 se je v Trstu rodila pesnica  MIJA  MIJOT. Ker zaradi revščine ni mogla študirati, se je zaposlila kot prodajalka, šivilja in pozneje kot hišna pomočnica, vendar se je veliko samoizobraževala. Po drugi svetovni vojni je sodelovala pri obnovi  kulturnega življenja v Svetem Ivanu pri Trstu. Že v šolskih letih je pisala v tržaškem svetoívanskem narečju, objavljati pa je začela po vojni v Primorskem dnevniku, Zalivu in v radijskih oddajah v Trstu in Kopru. Sicer pa je izdala pesniško zbirko »Souze jn smeh«, napisala narečno enodejanko »Slika iz življenja svetoívanskih manderjerjev« ter radijsko igro »Na božjo pot«.

—-

Legenda naše vokalne zabavne glasbe  MARJANA  DERŽAJ se je že v otroštvu začela učiti violončela, z dvanajstimi leti pa je prvič zaigrala in zapela v Gobčevi spevoigri »Kresniček«. Od takrat je bila velika ljubiteljica opere. Na ljubljanskem radiu je prvič nastopila bil leta 1949 v oddaji »Pokaži, kaj znaš!«

Pozneje  je nastopala v ljubljanskih klubih, v katerih je pela tuje uspešnice, po avdiciji na ljubljanskem radiu pa se je leta 1956 začela njena dolga in uspešna glasbena pot, ki ji je pozneje upravičeno prinesla naziv »prva dama slovenske popevke«. Leta 1964 je na festivalu na Bledu zmagala s »Poletno nočjo« in ta  pesem skladatelja Mojmirja Sepeta in pesnice Elze Budau med najširšim poslušalstvom velja za najlepšo slovensko popevko. Za Radio Slovenija je posnela približno 450 skladb, za Televizijo Slovenija veliko zabavnih oddaj, pesmi v njeni izvedbi pa so izšle na številnih nosilcih zvoka. Leta 1996 je dobila »viktorja«, odličje za življenjsko delo. Marjana Deržaj se je rodila na današnji dan leta 1936 v Ljubljani.

—–

Po brezpogojni kapitulaciji nemških oboroženih sil in aretaciji Dönitzove vlade so generali zavezniških sil Eisenhower, Montgomery, de Tasigny in Žukov na današnji dan pred 70-imi leti podpisali deklaracijo o porazu Nemčije.  Med drugim je določala, da prevzamejo oblast v Nemčiji sovjetska, ameriška, britanska in francoska vlada. Pozneje so ustanovili medzavezniški nadzorni svet za Nemčijo, to pa je pomenilo tudi njeno popolno politično kapitulacijo.