Samostan v Stični je bil ustanovljen v obdobju, ko je bil cistercijanski red na vrhuncu in v največjem razcvetu. V 12. stoletju ga je ustanovil oglejski patriarh Peregrin, njegov naslednik Folknand pa je v Stični utemeljil bogoslovni študij ter uredil skriptorij – prepisovalnico rokopisov – v katerem so nastajale knjige, ki so bile estetsko enakovredne rokopisom drugih samostanov v Evropi. V samostanu je bila tudi glasbena šola, v kateri je verjetno dobil prvo glasbeno izobrazbo naš znameniti skladatelj Jakob Petelin Gallus. Daleč naokoli je bila znana tudi samostanska lekarna, saj so se nekateri redovniki ukvarjali z zdravilstvom. Redovno življenje v stiškem samostanu se je začelo na današnji dan leta 1135, torej pred 880-imi leti

—–

Avstrijskemu skladatelju in dirigentu  GUSTAVU  MAHLERJU je bila po Bad Hallu v Gornji Avstriji Ljubljana druga postaja na njegovi umetniški poti; v sezoni 1881/82 je bil namreč kapelnik Deželnega gledališča. V njem je dirigiral vrsto oper in operet in nastopal kot klavirski solist. V razgibanem življenju te velike osebnosti glasbene umetnosti na prelomu  romantike in moderne je bila Ljubljana kratka, a vendar pomembna epizoda, saj mu je  omogočila prvi poustvarjalni stik z opero. Eden največjih poznoromantičnih skladateljev Gustav Mahler se je rodil na današnji dan leta 1860 v Kalištu na Češkem.

—–

 Gledališka igralka  ALENKA  SVETEL  je že kot gimnazijka obiskovala dramski oddelek ljubljanskega konservatorija in glasbeno akademijo, na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo pa je diplomirala leta 1971. Od leta 1944 do 1952 je bila angažirana v ljubljanski Drami, nato pa se je v Mestnem gledališču ljubljanskem razvila v eno njegovih vodilnih igralk. Precej je sodelovala tudi pri ljubljanskem radiu.

Sodila je med igralke, ki so z enakim posluhom oblikovale mladostne, celo napol otroške vloge in tudi bolj zapletene značajske like. Rodila se je na današnji dan leta 1924 v Ljubljani.

—–

Med številnimi sistematičnimi ukrepi mestnih oblasti za modernizacijo Ljubljane po hudem potresu leta 1895 je bila tudi ureditev  novega pokopališča pri Svetem križu (danes ljubljanske Žale), v tridesetih letih prejšnjega stoletja pa ugotovile, da način pokopavanja s pogrebnim sprevodom od pokojnikovega doma do precej oddaljenega novega pokopališča ni več primeren.  Izdelavo projekta poslovilnih vežic so zaupale arhitektu Jožetu Plečniku.  Pri načrtovanju Žal se je mojstru Plečniku – imenoval jih je Vrt vseh svetih – zdelo najpomembneje ustvariti okolje, v katerem bodo sorodniki s svojo bolečino in žalostjo ob pokojniku sami in zbrani. Temu naj bi bilo namenjeno vse: vežice s svojo bogato arhitekturo, živa meja, ki jih ločuje, drevje, klopi, znamenja in svetilke ob poteh. Veličastni stebrasti nadstropni portal Žal simbolizira tenko ločnico med življenjem in smrtjo, v urbanem okolju pa simbolična vrata, ki ločujejo mesto živih od mesta mrtvih. Ljubljansko pokopališče Žale so slovesno odprli na današnji dan leta 1940.