Kipar FERDINAND GALLO je sredi 18. stoletja deloval v Celju in Posavinju. Bil je poglavitni predstavnik poznobaročne sakralne plastike na slovenskem Štajerskem. V njegovih delih se vplivi reprezntativnega severnega kiparstva prepletajo s čustveno obarvanim ljudskim rezbarstvom. Razgibano oltarno arhitekturo spremlja živahna rokokojska ornamentika, značlne so tudi manieristične sloke figure, ki kažejo na graške vzore. Oltarji kiparja Ferdinanda Galla so v cerkvah na Sladki Gori, v Družmirju, na Gori Oljki nad Polzelo, v Šaleku in v Braslovčah, več njegovih del pa hrani Pokrajinski muzej v Celju.
—–
Za celotno slovensko ozemlje so začeli uporabljati ime Slovenija šele v prvi polovici 19. stoletja. Izraza »Slovenec« in »slovenski« sta sicer že obstajala, vendar nista bila zelo razširjena. Ime je jeziku in narodu »posodila« Dežela Kranjska, ki je bila od 15. stoletja glavna slovenska dežela, saj je »Kranjci« takrat pomenilo toliko kot »Slovenci«, »kranjski jezik« pa je bil slovenski jezik. Nekateri so uporabljali oznako »Kranjska« tudi za širše slovensko ozemlje, drugi so se ustavili na ožji kranjski meji.
Anton Tomaž Linhart je izdal prvi zvezek svoje slovenske zgodovine z naslovom »Poskus zgodovine Kranjske in drugih južnih Slovanov Avstrije«, Jernej Kopitar pa je dvajset let pozneje svojo slovnico poimenoval »Slovnica slovenskega jezika na Kranjskem«. Obe znameniti knjigi sta bili sicer napisani v nemščini. Sredi leta 1843 pa je začel izhajati časopis Novice, prvi slovenski časnik, ki je predstavljal in zagovarjal slovenske narodne težnje in bil nosilec združevanja vseh Slovencev. Ko je avstrijski cesar obiskal industrijsko razstavo v Ljubljani, je uvodničar Novic na današnji dan leta 1844 Ljubljano prvič imenoval glavno mesto Slovenije.
—–
Pisatelj JANKO KERSNIK je bil s svojimi realističnimi spisi najpomembnejši poetični realist v našem pripovedništvu ob koncu 19. stoletja. Rodil se je na današnji dan leta 1852 na Brdu pri Lukovici. Pravo je študiral na Dunaju in v Gradcu. Nekaj časa je bil koncipient pri finančnih uradih v Ljubljani, nato pa notar na Brdu; tam je živel v gradu, ki ga je podedoval po materi. Sodeloval je tudi v političnem življenju in bil ena prvih osebnosti v novi liberalni stranki.
Kersnikov pisateljski razvoj je šel od začetnih romantičnih nagnjenj k realizmu, pomešanemu z domačim izročilom in okoljem. Med njegova najpomembnejša dela sodijo romani s temo nastajajočega domačega meščanstva Ciklamen, Agitator in Jara gospoda ter povesti iz kmečkega življenja. Janko Kersnik je nedokončanemu Jurčičevemu romanu Rokovnjači dodal 13 poglavij, v našo književnost pa je vpeljal pripovedne podlistke, ki jih je objavljal v Slovenskem narodu.
—–
MILAN ŠKERLJ je leta 1899 na Dunaju doktoriral iz prava. Najprej je delal v sodni službi, bil do leta 1918 v pravosodnem ministrstvu na Dunaju, nato pa v ministrstvu pravde v Ljubljani. Do leta 1947 je bil redni profesor na ljubljanski Pravni fakulteti, postal pa je tudi redni član Akademije znanosti in umetnosti v Ljubljani. Že na Dunaju je delal na zakonodajnem področju, po prvi svetovni vojni je med drugim sodeloval pri pripravi jugoslovanskega trgovinskega zakonika, po drugi pa pri preučevanju osnutkov ustave in temeljnih zakonov v Sloveniji. Še posebno je znanstveno utemeljil menično in čekovno pravo pri nas, poleg knjižnih del pa je objavljal znanstvene razprave v uglednih domačih in tujih publikacijah. Milan Škerlj se je rodil na današnji dan leta 1875 v Ljubljani.