Prvo telovadno društvo Sokol je bilo ustanovljeno v Pragi 1862. leta, že naslednje leto pa so slovenski narodnjaki v Ljubljani ustanovili Južni Sokol. Ta društva so bila protiutež nemškim telovadnim društvom, ki so v deželah s slovanskim prebivalstvom širila nemški nacionalni vpliv. Zato je bila v prvih letih dejavnost Sokola posvečena bolj krepitvi slovenskega narodnega gibanja kot pa telovadbi. Na današnji dan pred 110-imi leti so v Ljubljani ustanovili Slovensko sokolsko zvezo. Povezala in poenotila je skoraj vsa društva. 1913. leta je bilo na Slovenskem že 115 sokolskih društev z več kot 6.600 člani.
Sokolci, kot so se sami imenovali, so si izbrali telovadno obleko ali kroj, podobno češkemu, zastavo ali prapor in si uredili telovadišče, kjer so telovadili dvakrat na teden. Pisatelj Fran Levstik je iz nemščine prevedel “Nauk o telovadbi” v dveh delih in v uvodu zapisal, da se je “telovadje vzljubilo po vsej slovenskej domovini, vendar do zdaj nismo imeli telovadske knjige v maternem jeziku”. Sprejeli so tudi “gimnastične rede”. Za primer nekaj določil Ljubljanskega gimnastičnega društva:
– Obnaša gimnastikov bodi na vsako stran spodobna.
– Na gimnastilišči ima vsakdo brez ugovora pokoren biti ne samo pismenim, ampak tudi ustmenim naredbam tistih, kterim je od gimnastičnega odbora naročeno, da vaje ravnajo, če ne, imajo pravico, ga precej iz gimnastilišča odpraviti.
– Kakor se začne gimnastikati po vrsti, je prepovedana vsaka druga vaja, razun kazane.
– Preden se ne slečejo telesna tesna oblačila, se ne sme gimnastikati.
– V vajah je jesti, piti in pušiti prepovedano.
– Škodo, na društveni pripravi narejeno, odškoduje, kdor je je kriv.
Telovadno društvo “Južni Sokol” je bilo tedaj praktično udejanjanje slovenskega narodnega preporoda. Poleg izletov so sokolci nastopali na različnih telovadnih prireditvah, leta 1864 pa je društvo organiziralo tudi prvo telovadno tekmo v tako imenovani oblikovalni telovadbi.
——-
Na današnji dan pred 160-imi leti se je v Dolenji vasi pri Ribnici rodil pesnik in pripovednik FRAN ZBAŠNIK. 1883. leta je doktoriral iz prava ter služboval v več slovenskih krajih. Najprej je pisal lirske in epske pesmi ter se vsebinsko in oblikovno zgledoval pri Prešernu in Aškercu. Napisal je romana “Z viharja v zavetje” in “Žrtve” ter več novel o meščanskem življenju. V Ljubljanskem zvonu je objavljal tudi vzgojne ljudske povesti ter ocenjeval predstave slovenskega gledališča v Ljubljani. Pesnik in pripovednik Fran Zbašnik je bil prvi predsednik leta 1905 ustanovljenega “Društva slovenskih književnikov in časnikarjev”.
——
Klavže, imenovane tudi “slovenske piramide”, so visoke vodne pregrade na Idrijci, Belci, Zali in Klavžarici. Za temi monumentalnimi zapornicami so nastajala manjša jezera. Ko so vodo spustili, so lahko po reki splavili velike količine lesa do Idrije, kjer ga je potreboval rudnik za podporje v jami in za kurjenje peči v žgalnici živosrebrne rude. Klavže so bile najprej lesene, v času cesarice Marije Terezije pa so jih zamenjali z zidanimi.
Največje na reki Idrijci so zgrajene iz klesanih kamnitih blokov, visoke so 11 in dolge 41 metrov, debelina pregrad pri vrhu pa je dobrih 10 metrov. Klavže na Idrijci in Belci so po tehničnih in estetskih merilih izjema v evropskih primerjavah in sodijo med najpomembnejše slovenske tehniške spomenike. Ker jih je vztrajno najedal zob časa, so v okviru idrijskega Mestnega muzeja nekatere sanirali. Slovesno odprtje obnovljenih Brusovih klavž na Belci je bilo na današnji dan leta 1991.