V desetletju pred izbruhom prve svetovne vojne se je število slovenskih obrtnikov in trgovcev v Celju tako povečalo, da so že izveski nad njihovimi lokali dali slutiti, da v mestu živi tudi precejšnje število Slovencev. Ker je bilo to v nasprotju z “nemškim značajem” Celja, je občinski odbor na seji na današnji dan leta 1906 v cestnopolicijski red za mesto Celje vključil določilo, po katerem naj bi bili napisi na teh izveskih izključno nemški.
To je zanetilo spor, ki je odmeval tudi v avstrijskem državnem zboru. Po pritožbah na sodiščih in interpelaciji v deželnem zboru je moralo celjsko nemštvo po odločitvi upravnega in državnega sodišča oktobra leta 1907 priznati poraz. Sodišče je namreč razsodilo, da je “celjski mestni urad s prepovedjo slovenskih napisov v ozračju celjskih ulic kršil enakopravnost slovenskega jezika z nemškim in prelomil člen 19 državnih osnovnih postav”.
—–
Gledališka igralka in pesnica MILA KAČIČ se je rodila na današnji dan leta 1912 v Snéberjah pri Ljubljani. Do druge svetovne vojne je sodelovala na vseh ljubljanskih ljubiteljskih odrih. Po študiju solopetja in dramske retorike na Državnem konservatoriju v Ljubljani je bila angažirana kot članica opernega zbora, od leta 1945 do upokojitve pa je nastopala v Drami Slovenskega narodnega gledališča. Ustvarila je vrsto karakternih likov s posebnim občutkom za komiko, humornost in karikiranost. Igrala je tudi v radijskih in televizijskih igrah. S svojimi nastopi je oplemenitila tudi kar nekaj naših filmov; leta 1978 je v Pulju prejela “zlato areno”, 1986. pa slovensko priznanje “igralka leta”.
Pisala je tudi izredno občuteno poezijo, ki jo označujejo ljubezen do moža, materinstvo in močno občutenje smrti. Njena prva pesniška zbirka je izšla leta 1951, zadnja – “Minevanja” – pa leta 1997. Italijanska Akademija za umetnost in poezijo ji je leta 1985 podelila najvišjo nagrado – “zlato ogrlico”. Leta 1998 je Mila Kačič postala tudi častna meščanka mesta Ljubljana.
—–
Novinar in gledališki igralec BOŽO PODKRAJŠEK se je v rodni Ljubljani izučil za stavca, nato pa je kot bobnar raznih plesnih orkestrov potoval po Jugoslaviji. Leta 1936 se je ustalil v Mariboru in čez dve leti ustanovil, urejal in izdajal humoristični Toti list; izhajal je vse do nemške okupacije leta 1941. Hkrati je občasno organiziral Toti teater, poln šaljivih in pikrih bodic. Z njim je jeseni leta 1940 gostoval v Ljubljani in njegovih štirinajst predstav si je vsakič ogledalo 800 gledalcev. Pri teh je nastopal tudi Frane Milčinski Ježek. S Podkrajškom sta bila sijajen par in skupno udrihala po oblasti in celó beograjski čaršiji. Čeprav je besedilo cenzuriral sam šef ljubljanske policije doktor Hacin, je še vedno ostalo toliko bodic, da so Ljubljančani drli na predstave.
Po okupaciji se je Božo Podkrajšek umaknil v Ljubljano, kjer je vodil Veselo gledališče, v katerem so sodelovali predvsem pregnani mariborski gledališčniki, a po desetih mesecih so ga iItalijani internirali v Gonars. Po drugi svetovni vojni je delal na Radiu Ljubljana ter v tržaškem Slovenskem narodnem gledališču, leta 1951 pa se je vrnil v Maribor ter bil tehnični urednik in pozneje novinar časopisa “Večer”; predvsem zanj je pisal tudi humoreske, parodije, travestije in skeče. Božo Podkrajšek se je rodil na današnji dan leta 1909 v Ljubljani.