Najstarejši datirani rokopis s slovenskimi besedami je  Videmski  rokopis.  Na enem izmed listov so zapisana slovenska imena števnikov od 1 do 42 (od edem do štirideset ino dva). Nad temi vpisi je datum 29. 10. 1458 in piščev podpis: Nícholo pentor (slikar), na naslednji strani pa so sredi tujega besedila še slovenski števniki za stotice in tisočice (edem taužem, dva taužem). Pisec je bil, sodeč po furlanskem besedilu, Italijan ali Furlan iz Krmina oziroma okolice. Videmski rokopis hrani občinska knjižnica v Vidmu.

—–

Na današnji dan leta 1881 se je v Rogatcu rodil pesnik, dramatik in literarni zgodovinar DRAGAN  KAREL  ŠANDA. Gimnazijo je končal v Mariboru, nato je na Dunaju študiral slovenščino, francoščino in nemščino. Od leta 1919 je poučeval na ljubljanski realki, kjer je bil nekaj časa mentor Srečku Kosovelu, leta 1932 pa so ga zaradi političnih razlogov upokojili. Dragan Karel Šanda je objavil zbirko “Poezije”, med drugim pa je napisal tudi romantično-klasicistično tragedijo Lepa Vida in pet zgodovinskih tragedij.

—–

V drugi polovici 19. stoletja je čaščenje cesarja Franca Jožefa I. v Avstro-Ogrski doseglo višek s postavljanjem njegovih spomenikov kot po tekočem traku. Po spomeniku v Mariboru so na današnji dan leta 1892 na pobudo nemških prebivalcev slavnostno odkrili cesarjev kip tudi v Celju. Po mestu je bilo razobešenih mnogo pruskih, cesarskih in štajerskih zastav, na zvoniku Marijine cerkve jih je plapolalo kar osem. Odkritje je popestrilo še bobnenje možnarjev, navdušeni vzkliki tisočglave množice, polaganje vencev in slavnostni govori. V njih so cesarja častili, ker “je liberalno vladaril, centraliziral in narode germaniziral.”

Po propadu habsburške monarhije pa so se kipu začeli pisati hudi časi. Že novembra leta 1918 so Francu Jožefu neznanci odbili nos, ga ogrnili z raztrganim dežnim plaščem in mu na glavo posadili čelado. Le dober mesec pozneje pa je cesarjev kip, kot so zapisali časniki, “izgubil ravnotežje in obležal na tleh”. Še istega dne so kip odpeljali in prodali za staro železo.

—–

Jezikoslovec in leksikograf  FRANC JAKOPIN je leta 1949 iz slavistike diplomiral na ljubljanski filozofski fakulteti, se nato izpopolnjeval v Göttingenu, Krakovu, Varšavi in Moskvi, leta 1978 pa je doktoriral z razpravami iz slovenske antroponimije – to je imenoslovja. Na filozofski fakulteti v Ljubljani je predaval ruski jezik, bil je znanstveni svetnik in upravnik Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša pri Znanstvenoraziskovalnem centru Slovenske akademije znanosti in umetnosti, predsednik glavnega uredniškega odbora »Slovarja slovenskega knjižnega jezika« ter predsednik komisije za »Slovenski pravopis«, urejal pa je tudi številne jezikoslovne zbornike in monografije. Leta 1989 je postal redni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti.

Kot gost je med drugim predaval na univerzah v Združenih državah Amerike, Franciji in Belorusiji ter v Celovcu in Trstu. Obravnaval je predvsem vzhodnoslovanske jezike, slovenski jezik ter zgodovino slovenistike in slavistike.  Franc Jakopin sodi med najpomembnejše slovenske imenoslovce, bil pa je tudi naš največji strokovnjak za ruski jezik in vzhodnoslovansko jezikoslovje.Za svoje delo je leta 1993 prejel srebrni častni znak svobode Republike Slovenije. Rodil se je na današnji dan leta 1921 v Dramljah pri Celju.