Vse tja do sredine 18. stoletja je šola veljala za cerkveno ustanovo, za katero se država skoraj ni menila. Posvetne oblasti so se zanjo začele zanimati šele v obdobju prosvetljenega absolutizma in tako je z ukazom cesarice Marije Terezije leta 1770 postalo šolstvo državna zadeva. V naših deželah je dobro utemeljen predlog o organizaciji in izvedbi šolstva pripravil Blaž Kumerdej in dunajska vlada se je odločila v Ljubljani ustanoviti normalko. Ko je magistrat popisal vse dečke, stare od deset do trinajst let, se je na današnji dan pred 240-imi leti začel pouk, in sicer v vseh štirih razredih hkrati.
Vpisanih je bilo 120 učencev, od tega dvajset Nemcev. Toda pokazalo se je, da je bil ta način zelo slab. V višje razrede so namreč sprejeli otroke, ki niso dokončali nižjih, znanje je bilo različno, pa tudi učni jezik je bila nemščina, ki je niso razumeli. Cesaričin odposlanec je preučil vzroke za neuspeh in zahteval ustanovitev pomožnega razreda za učence, ki ne obvladajo nemščine, od glavarja in knezoškofa pa je terjal več zanimanja za napredovanje šolstva. A tudi potem se ni prav hitro in uspešno razvijalo; leta 1781 je namreč vse šole v naših deželah obiskovalo le 900 dečkov in 202 deklici.
—-
VIKTORIN PTUJSKI je bil na današnjem slovenskem ozemlju prvi latinsko pišoči avtor in je tako začetnik knjićževnosti v naših krajih. Rodil se je okoli leta 250, domnevno v rimskem Petoviu, današnjem Ptuju. Iz njegovega pisanja je očitno, da je poznal vojaško in pravno izrazoslovje; kaže, da je izšel iz plemstva in to mu je olajšalo pot do poznejšega škofovstva. Zgledoval se je predvsem pri grških cerkvenih očetih, vendar ni bil le prevajalec njihovih del, ampak je bil njegov odnos do virov in tematike ustvarjalen.
Zaradi zavzetega krščanskega delovanja in izrazitega nasprotovanja rimski državni ureditvi s tedaj še pogansko uradno vero so ga pod cesarjem Dioklecijanom preganjali in umrl je mučeniške smrti na današnji dan leta 303 – torej pred 1712-imi leti – verjetno na Ptuju. Kot svetnika Viktorina Ptujskega upodabljajo s škofovskimi in mučeniškimi znaki – s kapo in palico ali s palmovo vejo in krono – njegovo pisateljsko dejavnost pa simbolizira knjiga.
—–
Vojskovodja JOHANN JOSEPH RADETZKY se je rodil na današnji dan leta 1766 v Trebnicah na Češkem. Leta 1784 je stopil v avstrijsko vojsko, čez leta postal poveljujoči general v severni Italiji, leta 1836 pa je bil povišan v maršala. Med vojaki, ki jim je poveljeval, so bili tudi številni Slovenci. Bil je tako priljubljen, da ga opevajo celo nekatere naše ljudske pesmi. 1811. leta je odkupil grad in gospostvo Neuhaus pri Tržiču in se vključil v gospodarski razvoj kraja, vendar je pozneje zaradi velike zadolženosti vso tržiško posest prodal. Cesar Franc Jožef I. mu je nato v Ljubljani kupil grad Tivoli in mu ga dal v dosmrtni užitek.
Radetzky ga je obnovil, postavil znamenito poletno gostišče “Švicarijo”, obnovil park in ga odprl za meščane. Priljubljenost generala Radetzkega je bila na Kranjskem tolikšna, da ga je Ljubljana leta 1852 imenovala za častnega meščana, po smrti pa so mu pred in za Tivolskim gradom postavili spomenika ter ulico na Taboru (današnjo Vidovdansko) imenovali po njem.
—-
Slikarka in grafičarka ELDA PIŠČANEC je ena tistih naših likovnih umetnic, ki so v obdobju med svetovnima vojnama nedvomno izoblikovale svojevrstne in zanimive opuse umetniških del in z njimi zaznamovale našo likovno umetnost. Rodila se je na današnji dan leta 1897 v Trstu. V Ljubljani je obiskovala licej in obrtno šolo, nato pa se je zaposlila kot poštna uradnica in se hkrati zasebno učila slikarstva pri mojstru Rihardu Jakopiču. Pozneje je odšla na umetnostno akademijo v Zagreb in v Firence, v Parizu pa se je specializirala za tehniko cerkvenega slikarstva. Posebni mesti v slikanju Elde Piščanec sta imela tihožitje in portret. Pri portretu je dajala velik poudarek psihološkemu niansiranju.