Slikar, ilustrator in scenograf  VIKTOR  COTIČ  je kot mnogi slovenski umetniki študiral na dunajski slikarski akademiji, po diplomi pa je v Zadru, Mariboru in Ljubljani poučeval risanje. Leta 1919 je v Mariboru ustanovil Umetnostni klub Ivana Groharja in postal njegov prvi predsednik. Slikal je v olju in akvarelu, ustvarjal pa je tudi lesoreze ter bil izvrsten ilustrator. Njegovi najljubši motivi so bili ljudje in krajine. Slogovno ga umeščajo v realizem, zaznavni pa so vplivi impresionizma, secesije in barvnega ekspresionizma. Viktor Cotič se je rodil na današnji dan pred 130-imi leti v Trstu.

—–

Kipar  FRANČIŠEK  SMERDU  je študiral na likovni akademiji v Zagrebu in tam leta 1933 končal specialko pri priznanem umetniku Ivanu Meštroviću. Po drugi svetovni vojni je postal redni profesor na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani in leta 1949 prejel Prešernovo nagrado. Njegov opus obsega predvsem kipe v mavcu, žgani glini, kamnu, marmorju in bronu. Modeliral ali klesal je ženske akte, različne figuralne kompozicije, portrete, nagrobne reliefe z religioznimi motivi in spomenike.

V tridesetih letih prejšnjega stoletja je bil soustvarjalec plastično umirjenega modelirnega kiparstva, ki se je kot druge umetnosti vračalo k realizmu. Z ženskimi figuricami iz žgane gline je ustvaril zbirko male plastike, ki mu je prinesla oznako liričnega kiparja. Po drugi svetovni vojni je med drugim ustvaril mogočen spomenik Franceta Prešerna v Kranju ter kip Ilegalca v Ljubljani. Frančišek Smerdu se je rodil na današnji dan leta 1908 v Postojni. 

—–

 V Prekmurju, ki je za časa Avstro-Ogrske pripadalo madžarski polovici monarhije, skoraj ni bilo slovenskega meščanstva in narodno-političnega gibanja. Pred prvo svetovno vojno pa so slovenski narodno zavedni duhovniki vendarle uspešno dokazovali, da v Prekmurju živijo Slovenci. Načelo “Slovenci na Ogrskem naj ohranijo svoj stari jezik” so uresničevali predvsem z izdajanjem verskih knjig in brošur v prekmurskem narečju.

Po nabožnem časopisu “Marijin list”, ustanovljenem leta 1904, je na današnji dan pred sto leti izšla prva številka tednika “Novine za Vogrske Slovence” s podnaslovom “Pobožen, drűžbeni, pismeni list”. Veliko pozornost so posvečale slovenskemu srednjemu kmetu, imele narodnobuditeljsko vlogo na obrobju slovenstva in vzgajale bralce v strpnem katoliškem duhu.  V obdobju med obema vojnama so tednik preimenovali v “Novine Slovenske krajine”, izhajal pa je vse do madžarske okupacije Prekmurja aprila leta 1941.

—–

STANE  UREK,  pojem radijskega športnega reporterstva, se je rodil na današnji dan leta 1931 v Ljubljani. Že od mladih nog je bil privržen športu; z njim  se je kot košarkar in košarkarski trener tudi aktivno ukvarjal. Na ljubljanski radio je prišel leta 1956, potem ko je kot prvi diplomant končal visoko šolo za telesno kulturo. Kot reporter s številnih domačih in mednarodnih športnih tekmovanj in urednik, je v radijsko poročanje uvedel vrsto novosti.

Z neposrednimi prenosi je poslušalcem približal nove športne zvrsti, vseskozi je iskal slovenske besede za tuje športne izraze in se trudil poslušalcem hitro in kar najbolj verodostojno predstaviti dogajanja na prizorišču. Staneta Ureka so še posebej cenili prijatelji športne rekreacije, saj jim je dajal veliko koristnih napotkov za zdravo življenje v naravi ter širil zavest o pomenu športa v vseh življenjskih obdobjih. Za svoje dolgoletno delo ob radijskem “športnem” mikrofonu je prejel tudi Bloudkovo nagrado.