Naš najpomembnejši arhitekt, urbanist in oblikovalec JOŽE PLEČNIK se je rodil na današnji dan leta 1872 v Ljubljani. Na dunajski likovni akademiji je diplomiral leta 1898 in za diplomsko delo dobil tako imenovano rimsko nagrado. Z nagradno štipendijo je nato dve leti študijsko potoval po Italiji in Franciji, potem pa se je na Dunaju posvetil samostojnemu delu. Pozneje je bil deset let profesor na umetnostnoobrtni šoli v Pragi, leta 1921 pa je v Ljubljani postal profesor na novo ustanovljene tehniške fakultete. Še pred odhodom iz Prage ga je češkoslovaški predsednik Masaryk imenoval za arhitekta Praškega gradu. Prenovo le-tega je vodil do jeseni leta 1934.
V Ljubljani je mojster Plečnik pred drugo svetovno vojno pripravil nekaj monumentalnih projektov, kot so na primer Narodna in univerzitetna knjižnica, novi Magistrat, pokopališki kompleks Žale in ljubljanska tržnica. Vojno je prebil ob snovanju načrtov za prihodnjo Ljubljano. V spremenjenih povojnih razmerah – Plečnik svoje globoke vernosti ni nikoli skrival – ga je od novih oblastnikov podpiral le kulturni minister Ferdo Kozak. Prešernova nagrada, ki jo je Jože Plečnik dobil leta 1949, je bila hkrati nekakšna politična rehabilitacija, ki mu je prinesla številna naročila za spomenike vojnim žrtvam.
—–
OTON ŽUPANČIČ velja poleg Ivana Cankarja za najpomembnejšega in največjega predstavnika slovenske moderne. Rodil se je na današnji dan leta 1878 v Vinici pri Črnomlju. Na Dunaju je študiral zgodovino in zemljepis, a študija ni končal. Po Aškerčevi smrti je postal ljubljanski mestni arhivar, nato pa upravnik Slovenskega narodnega gledališča.
Pesniti je začel že v gimnaziji. Tam se je tudi pridružil članom slovenske moderne. Leta 1899 je izšla njegova prva pesniška zbirka “Čaša opojnosti”, zadnja, predvsem s pesmimi iz narodnoosvobodilnega boja, z naslovom “Zimzelen pod snegom” pa leta 1945. Po osvoboditvi je imel Oton Župančič več častnih političnih in kulturnih funkcij. Ob pesniškem delu je bil še dramatik in esejist, pomemben pa je tudi njegov prevajalski opus.
—–
Na današnji dan leta 1890 se je na Dobu rodil pripovednik, dramatik in kulturnopolitični delavec FRENK ČESEN. Šestnajstleten se je izselil v Združene države Amerike, delal nekaj časa v rudnikih v severni Minnesoti, potem pa se ustalil v Clevelandu, se včlanil v Jugoslovansko socialistično zvezo, leta 1919 pa je postal predsednik dramskega društva »Ivan Cankar« ter sodeloval pri drugih dramskih in pevskih društvih. V ameriških slovenskih časopisih in revijah je objavljal črtice, novele in članke, pisal spomine o izseljencih, humoristične spise in veseloigre. Med drugo svetovno vojno je bil Frenk Česen dejaven v Slovenski sekciji Jugoslovanskega pomožnega odbora in v Slovensko-ameriškem narodnem svetu ter bil po letu 1945 njegov zadnji predsednik.
—–
Pisatelj IVAN RIBIČ je bil eden prvih slovenskih filmskih scenaristov. Rodil se je na današnji dan leta 1920 v Ljubljani. Med drugo svetovno vojno je bil interniran v Gonarsu in šel nato v partizane, po vojni pa je bil operni režiser v Mariboru ter od leta 1954 samostojni književnik. Njegova realistična proza se veže predvsem na partizansko tematiko in teži k fabulativno razgibanim stanjem, v katerih se morajo junaki neizprosno opredeljevati, večkrat zaznamovani s tragično krivdo, ki jim jo je vsilila nesmiselnost vojne. Po njegovih scenarijih so bili posneti filmi Dolina miru, Kala, Nevidni bataljon, Kekčeve ukane in Srečno, Kekec! Za scenarij za film Ne joči, Peter je Ivan Ribič dobil na puljskem filmskem festivalu nagrado “zlata Arena”.