Vodja velikega upora hrvaških in slovenskih kmetov leta 1573 je bil MATIJA GUBEC. O njegovem življenju pred uporom je ohranjen le podatek, da je bil tlačan Ferenca Tahija na njegovem stubiškem posestvu v Hrvaškem Zagorju. Uporni kmetje so Gubca izbrali za svojega voditelja, ker so menili, da se med vsemi najbolj odlikuje z razumnostjo in pogumom. 9. februarja leta 1573 se je v okolici Stubiških Toplic začela odločilna bitka med kmeti in plemiško vojsko. Kakih 10.000 upornikov se je po štiriurnem boju vdalo fevdalni konjenici. Gubca so ujeli in prepeljali v Zagreb. Na predlog škofa in bana so voditelja kmečkega upora na današnji dan pred 443-imi leti v  opomin drugim  javno kronali z razžarjeno železno krono; to krono je menda predstavljala le razžarjena konjska podkev. Po mučenju so ga  razčetverili kot najhujšega razbojnika.

—–

Maistrov borec  SIMON  SODJA  se je rodil na današnji dan leta 1899 na Blejski Dobravi. Pri sedemnjastih letih je bil vpoklican v avstro-ogrsko vojsko in bil na italijanski fronti tudi ranjen. Oktobra leta 1918 se je pridružil borcem za severno mejo in bil najprej v enoti, ki je branila karavanški železniški predor v Podrožci ter potem v Velikovcu in Pliberku – tam je bil tudi ranjen. Na Koroškem je ostal devet mesecev, dokler razmejitvena komisija ni končala dela. Po nekaj mesecih, ki jih je preživel doma, je moral še za devet mesecev v vojsko Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev.

Kmalu po začetku druge svetovne vojne se je vključil v narodnoosvobodilno gibanje, leta 1943 pa je postal član krajevnega odbora Osvobodilne fronte. Po koncu vojne se je zaposlil v jeseniški železarni in delal v njej do upokojitve. Umrl je star 103 leta. Zadnji izmed približno 3600 Maistrovih borcev za severno mejo in častni občan Jesenic Simon Sodja  je prejel številna odlikovanja, leta 1999 tudi najvišje državno odlikovanje »zlati častni znak svobode Republike Slovenije«. Z njim je predsednik države simbolično odlikoval Maistrove borce za domoljubna dejanja v bojih za severno mejo ob koncu prve svetovne vojne, ko so položili temelje slovenski državnosti.

—–

LEV  SVETEK  je obiskoval konservatorij, leta 1938 pa je doktoriral iz prava in se zaposlil v sodstvu. Po kapitulaciji Italije leta 1943 je odšel v partizane. Med drugim je sodeloval na Kočevskem zboru odposlancev ter na prvem kongresu pravnikov partizanov na Suhorju nad Metliko. Po osvoboditvi je bil med drugim docent na pravni fakulteti v Ljubljani, pravni svetnik pri ministrstvu za delo, vodstveni delavec Skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja Slovenije ter sodnik na sodišču združenega dela. Uveljavil se je kot strokovnjak za delovno pravo in socialno varnost, še posebno na področju meddržavnega urejanja socialnega zavarovanja. O teh vprašanjih je v oddajah našega radia več desetletij z nasveti pomagal več tisoč zdomcem in izseljencem.

V Svetkov umetniški opus sodi ljubezenska in partizanska lirika, sodeloval pa je tudi z glasbeniki. Napisal je besedila za več kot sedemsto zborovskih in narodno-zabavnih pesmi, operet in popevk – njegova Mandolina je zmagala na 1. festivalu Slovenska popevka na Bledu leta 1962 – ter partizanskih pesmi. Med temi je tudi »Vstajenje Primorske« na glasbo Rada Simonitija; pesem, ki je nastala med osvobajanjem Primorske, so razglasili za primorsko himno. Lev Svetek se je rodil na današnji dan leta 1914 v Gornjem Logatcu.