Leta 46 pred našim štetjem je Gaj Julij Cezar preuredil takrat veljavni rimski koledar in ga nadomestil z novim, ki se je po njem imenoval julijanski. Papež Gregor XIII. pa je dobrih 1600 let pozneje pripravil koledarsko reformo, ki je v večini katoliških dežel začela veljati leta 1582. Gregorijanski koledar je premostil razliko desetih dni med izračunanim (koledarskim) in dejanskim prvim pomladanskim ščipom, ki se je nabrala od uvedbe julijanskega koledarja. Tako je oktobra leta 1582 izjemoma odpadlo deset dni.
Gregorijanski koledar so že naslednje leto prevzeli v habsburški monarhiji, čez slabi dve stoletji v protestantskih deželah, v Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev pa šele leta 1919. Pravoslavna cerkev še vedno vztraja pri julijanskem koledarju, zato obhaja cerkvene praznike trinajst dni za katoliškimi.
Leta gregorijanskega koledarja so razdeljena na dve skupini: na navadna in prestopna leta. Prestopno leto ima pred 1. marcem dodaten dan, 29. februar, in tako traja 366 dni. S tem dodatnim dnem vsako četrto leto je razlika med koledarskim in Sončevim letom tako majhna, da se je bo za en cel dan nabralo šele leta 4862.
—–
Med pomembnimi ljudmi, ki so svoj rojstni dan uradno lahko praznovali le vsaka štiri leta je bil tudi diplomat, gospodarstvenik in politik JOŽEF SCHWEGEL; rodil se je 29.februarja pred 180-imi leti v Zgornjih Gorjah pri Bledu. Na Dunaju je končal orientalsko akademijo in bil nato v konzularni službi v Egiptu. Leta 1869 je ob odprtju Sueškega prekopa pripravil uspešen obisk cesarja Franca Jožefa in postal vitez, kmalu zatem pa baron. Od leta 1873 je vodil orientalski oddelek na svetovni razstavi na Dunaju in iz njega ustanovil orientalski muzej, leta 1908 pa je ustanovil Visoko šolo za svetovno trgovino. Kot odličen gospodarstvenik je Jožef Schwegel po izstopu iz diplomatske službe vodil več velikih denarnih zavodov na Dunaju in v Budimpešti.
Z njegovim posredovanjem so zgradili dolenjsko, kamniško in tržiško železniško progo. Že leta 1898 je utemeljeval potrebo po slovenski univerzi. Za zasluge pri zbiranju pomoči ob potresu leta 1895 je mesto Ljubljana Jožefa Schwegla imenovalo za svojega častnega meščana, zaradi zaslug pri graditvi dolenjske in bohinjske železnice pa je postal tudi častni meščan Bleda, Jesenic, Tržiča, Bele Peči, Kočevja, Ribnice in Novega mesta.
—–
Ornitolog ALEŠ PAULIN je že mlad začel gojiti kanarčke, jih v časopisih oglaševal kot “vremensko odporne” in jih prodajal. Po prvi svetovni vojni je gojil predvsem eksotične ptice ter s križanjem rdečega čižka in navadnega kanarčka dobil novo raso, oranžnega in rdečega kanarčka. V številne evropske države je na leto izvozil več kot tisoč ptic, njegova farma eksotičnih ptičev v Podbrezjah na Gorenjskem pa je bila tedaj največja v celinski Evropi.
Uspelo mu je še več težkih ali celo prvenstvenih križanj in o njih je pisal v takrat vodilni evropski ornitoliški reviji, v nemški “Operjeni svet” in v češkem “Poročevalcu”. S ptičjerejo je bil uspešen tudi po koncu druge svetovne vojne ter postal častni član jugoslovanske Zveze organizacij za varstvo in vzgojo ptic ter leta 1967 častni član avstrijskega ornitološkega društva. Aleš Paulin se je rodil 29. februarja pred 120-imi leti v Podbrezjah na Gorenjskem.
—–
29. februarja leta 1920 se je v Podnanosu rodil partizanski komandant in narodni heroj JANKO PREMRL – VOJKO. Ker je zaradi narodne zavesti in protifasištične usmerjenosti v narodnoosvobodilnem gibanju sodelovala vsa Premrlova družina, so italijanske oblasti njen dom požgale. Februarja 1942. leta je Janko Premrl vstopil v Primorsko četo in se izkazal predvsem v boju na Nanosu dva meseca pozneje. Še istega leta ga je posebno sodišče za zaščito države v Rimu v odsotnosti obsodilo na smrt, goriški prefekt pa je na njegovo glavo razpisal visoko denarno nagrado. Februarja leta 1943 je bil med napadom na italijansko oskrbovalno kolono v Idrijski Beli hudo ranjen in je čez nekaj dni umrl. Janko Premrl – Vojko je bil zlasti med primorskimi ljudmi zgled bojevnika za svobodo in eden prvih slovenskih partizanov, ki so bili odlikovani z redom narodnega heroja.
—–
Skladatelj GIOACCHINO ROSSINI velja za enega največjih mojstrov zgodnje italijanske opere. Leta 1810 je opustil študij na glasbenem liceju v Bologni in se posvetil izključno komponiranju operne glasbe. Živel je tudi na Dunaju, v Londonu in Parizu; tam je bil direktor italijanske opere “Théatre Italiene” in užival čast kraljevega skladatelja. Razvil je samosvoj slog z lahkotno, prijetno melodijo, mojstrsko in raznovrstno ritmiko ter bogato instrumentacijo. Z opero “Italijanka v Alžiru” je postal ljubljenec italijanskega in svetovnega občinstva.
Rossinijeva največja mojstrovina je komična opera “Seviljski brivec”; to je bila tudi prva opera, ki so jo v New Yorku peli v italijanščini. Kot zadnjo je napisal eno najdaljših oper sploh “Viljem Tell”; za celotno uprizoritev je potrebno približno šest ur, zato jo vedno izvajajo skrajšano. Italijanski skladatelj Gioacchino Rossini se je rodil 29. februarja leta 1792 v Pesaru.