Slikar, ilustrator, likovni pedagog in skladatelj SAŠA ŠANTEL velja za začetnika novejše slovenske grafike. Med študijem slikarstva na Dunaju je študiral še umetnostno zgodovino, splošno estetiko in muzikologijo. Kot profesor risanja je poučeval na Dunaju, v Kopru in v Pazinu, po koncu prve svetovne vojne pa v Ljubljani na Tehniški srednji šoli, na rezbarski in ženski obrtni šoli pa poleg risanja še dekorativno risanje in grafiko. Čeprav je diplomiral iz risanja in slikanja, ga je zanimala predvsem grafika in v njej se je nekaj časa izpopolnjeval v Münchnu. Njegova najmonumentalnejša slika je skupinski portret trideseterice slovenskih skladateljev, ki so v naši glasbi tistega časa kaj pomenili.
Kot glasbenik je zložil okoli sto vokalnih, instrumentalnih in vokalno-instrumentalnih skladb, med večja dela pa sodita Slavnostna maša s staroslovanskim besedilom za petglasni zbor, orkester in orgle ter opereta “Blejski zvon”. Saša Šantel se je rodil na današnji dan leta 1883 v Gorici.
—–
Mikrobiolog JANEZ BATIS se je rodil na današnji dan leta 1919 v kraju Konj pri Litiji. Kot študent veterinarske fakultete se je že leta 1941 vključil v narodnoosvobodilni odpor v Zasavju. Gestapo ga je aretiral in zaprl, od leta 1943 pa je bil v koncentracijskem taborišču Mauthausen. Po drugi svetovni vojni je doktoriral na veterinarski fakulteti v Zagrebu ter se med drugim specializiral v Združenih državah Amerike, Nemčiji in Franciji.
Bil je redni profesor na biotehnični fakulteti v Ljubljani, leta 1960 pa je pri njej organiziral Institut za mikrobiologijo in parazitologijo, bil pa je tudi med ustanovitelji Slovenskega mikrobiološkega društva. Preučeval je predvsem mikrobiologijo in živalske kužne bolezni, posvečal pa se je tudi zgodovini veterinarstva in strokovni terminologiji. Janez Batis je bil od leta 1981 član newyorške akademije znanosti, dve leti pozneje pa je bil izvoljen tudi za rednega člana Slovenske akademije znanosti in umetnosti.
—–
Slovenija je prvo večjo skakalnico dobila leta 1928, in to v Bohinju, štiri leta pozneje pa je Mednarodna smučarska zveza izdala prva pravila in navodila za graditev skakalnic. To je spodbudilo inženirja Stanka Bloudka, da je začel graditi prvo skakalnico v Planici. Končana je bila leta 1934. Na njej so Norvežani postavljali svetovne rekorde in najdaljšo znamko pomaknili na 99 metrov.
Leta 1936 je Bloudek s sodelavci skakalnico preuredil. Po njegovih zagotovilih je bila varna za skoke do 120 metrov. Ljubosumni Norvežani so trdili, da skakalnica ni varna, in svojim tekmovalcem niso dovolili nastopa na otvoritvenem tekmovanju. Tako se je v zgodovino skakalnega športa kot prvi, ki je preskočil sto metrov, vpisal Avstrijec Sepp Bradl. Dolžino 101 meter in pol je dosegel na današnji dan pred 80-imi leti.