Angleški zdravnik in potopisec EDWARD BROWN se je rodil leta 1642 v Norwichu. Bil je član Kraljeve družbe v Londonu in ji je redno poročal s svojih potovanj po Evropi. Junija leta 1669 je obiskal Koroško (Šentvid, Gosposvetsko polje in Celovec), Kranjsko (Kranj, Ljubljano, Cerkniško jezero in Logatec) ter Goriško (Idrijo, Ajdovščino in Gorico). Pomembna sta njegova opisa rudnika v Idriji in približno sto metrov dolgega cestnega predora na Ljubelju, ki so ga v drugi polovici 16. stoletja tik pod vrhom prelaza izkopali po naročilu koroških in kranjskih deželnih stanov.
Na podlagi koroškega ustnega izročila je Edward Brown opisal tudi ustoličevanje koroških vojvod, vendar popačeno. Njegovo zelo površno opisovanje Cerkniškega jezera pa je spodbudilo Janeza Vajkarda Valvasorja, da je Kraljevi družbi poslal svoj opis jezera in prav na podlagi te razprave je Kraljeva družba leta 1687 izvolila Valvasorja za svojega člana.
—–
Skladatelj JANEZ KRSTNIK NOVAK je večji del svojega življenja posvetil ljubljanski Filharmonični družbi. Od ustanovitve je bil njen pevec in violinist, nato vodja orkestra, med francosko upravo ravnatelj, nato glasbeni ravnatelj in od leta 1825 častni član. Znana je njegova scenska glasba Figaro za Linhartovo komedijo Ta veseli dan ali Matiček se ženi. Je značilno zgodnjeklasicistična, oprta na vokalne ansamble, ki poudarjajo zgodbo in odrski trenutek. Partitura kaže na tehnično znanje stilno prepričljivega ustvarjalca. Janez Krstnik Novak se je rodil okoli leta 1756 v Ljubljani.
—–
Na današnji dan leta 1920 se je v Bistrici pri Tržiču rodil slikar in grafik VITO GLOBOČNIK. Izpopolnjeval se je pri slikarju Francetu Godcu in na zagrebški likovni akademiji. Po internaciji v Italiji je odšel v partizane in se tam ukvarjal z likovno propagando ter sodeloval v grafičnem ateljeju Centralne tehnike. Partizanski opus Vita Globočnika obsega grafike, risbe in akvarele, ohranjena olja iz povojnega časa pa odkrivajo zanimivega kolorista in slikarja partizanske tematike.
—–
Na današnji dan leta 1992 je bila Slovenija sprejeta v UNESCO – organizacijo Združenih narodov za izobraževanje, znanost in kulturo – kot 167. polnopravna članica te specializirane ustanove Združenih narodov. Sicer pa je bila v tej organizaciji dejavna že prej. Tako so bile Škocjanske jame kot do tedaj največji znani podzemeljski kanjon na svetu in primer izjemne naravne lepote z bogatim ekosistemom in obstojem ogroženih živalskih vrst že leta 1986 vpisane v seznam svetovne dediščine pri Unescu, pod posebno zaščito pa so tudi sečoveljske soline.
Škocjanskim jamam so se na seznamu svetovne kulturne dediščine leta 2011 pridružila še približno 4500 let stara kolišča na ljubljanskem Barju – prazgodovinske naselbine na obrobju Barja, ki je sicer eno najpomembnejših arheoloških območij v Sloveniji. Na seznamu so zastopana z dvema lokacijama pri Igu; s svojo kompleksnostjo predstavljata vse bogastvo in raznovrstnost koliščarske dediščine v tem delu alpskega obrobja.
Spomladi leta 2002 je ekipa arheologov na ljubljanskem Barju našla tudi leseno kolo z osjo. Izdelano je iz žilavega in trdega jesenovega lesa, os pa iz hrastovine. Po mnenju strokovnjakov je pripadalo prazgodovinskemu dvokolesnemu vozu, njegovo starost pa so ocenili na približno 5150 let in velja za najstarejše znano leseno kolo z osjo na svetu.
Zadnji slovenski vpis na Unescov seznam svetovne kulturne dediščine se je zgodil pred štirimi leti: prislužil si ga je nekdanji rudnik živega srebra v Idriji.