Véliki admiral ANTON HAUS se je po končani Vojno pomorski akademiji na Reki leta 1892 izkazal na potovanju okoli sveta s korveto Saido in to ga je pripeljalo do bleščeče vojaške kariere. Leta 1910 je postal viceadmiral, tri leta pozneje admiral in poveljnik avstro-ogrske vojne mornarice, leta 1916 pa je prvi dobil čin vélikega admirala. Že pred prvo svetovno vojno je pripravil načrte za primer vojne s tedaj še zavezniško Italijo in maja leta 1915, ko se je vojna res začela, je avstro-ogrsko ladjevje po teh načrtih bombardiralo pristanišča in prometne zveze na italijanski obali; to je močno zavrlo italijansko mobilizacijo. Anton Haus je bil cesarjev tajni svétnik, častni doktor tehniške visoke šole na Dunaju ter častni meščan Reke in Ljubljane. Rodil se je na današnji dan leta 1851 v Tolminu.
—–
Operna pevka in pedagoginja ANITA MEZE je študirala na konservatoriju v Ljubljani in na Dunaju. Od leta 1934 je bila stalna članica beograjske opere, pozneje pa je na tamkajšnji Glasbeni akademiji tudi poučevala. Kot operna pevka z lirskim sopranom je bila uspešna v klasičnih vlogah, kot koncertna pevka pa se je uveljavila s ciklom samospevov. Rodila se je na današnji dan leta 1913 v Trstu.
—–
JOŠKO BUDIN je leta 1969 na fakulteti za elektrotehniko v Ljubljani doktoriral z disertacijo “Vklopno polje oblikovalnih pregrad”. Sprva je delal na Inštitutu za elektrozveze, pozneje pa na fakulteti za elektrotehniko, od leta 1979 kot redni profesor za telekomunikacije in temelje elektrotehnike. Raziskoval je radiotelekomunikacijske sisteme, teorijo in uporabo anten ter predvsem obrambno elektroniko. Za potrebe gospodarstva in jugoslovanske vojske je skupaj s sodelavci izdelal več projektov, elaboratov in študij ter napisal nekaj učbenikov.
Predaval je tudi na višji tehniški šoli v Mariboru, na ekonomski fakulteti v Splitu ter na višji tehniški šoli kopenske vojske v Zagrebu. Za svoje pedagoško in strokovno delo je prejel več priznanj, med njimi Vidmarjevo in Žagarjevo nagrado, red za zasluge pri uvajanju sodobne mature ter naziv zaslužnega profesorja ljubljanske univerze. Joško Budin se je rodil nadanašnji dan leta 1928 v Záloščah v Vipavski dolini.
—–
Leta 1948 so v Ljubljani med Rožno dolino in Podutikom zgradili tako imenovano pionirsko progo. Gradili so jo tri mesece, svečano pa so jo odprli na današnji dan leta 1948. Dolga je bila 3800 metrov in s širino tračnic 76 centimetrov je ustrezala vsem standardom ozkotirnih železnic, le dolžina postajnih tirov je bila nekoliko krajša. Imela je tri postaje, vse imenovane po pomembnih prizoriščih narodnoosvobodilnega boja.
Začetna v Rožni dolini, imenovana “TV 15”, je bila zidana in je imela celo pokrit peron. V zgradbi sta bili blagajna in prometna pisarna, nasproti pa kurilnica, deponija premoga in vodni napajalnik. Nekoliko manjša je bila vmesna postaja “Jelenov žleb” v Kosezah, zadnja, v Podutiku, pa se je imenovala “Trnovski gozd”. Povezane so bile s čuvajniškim telefonom.
Vsa dela strojevodij, kretničarjev, sprevodnikov in postajnih načelnikov so pod nadzorom starejših opravljali pionirji, ki so morali seveda prej uspešno končati ustrezne tečaje. Največja dovoljena hi trost vlaka je bila 25 kilometrov na uro, progo pa je prevozil v 24-ih minutah.
Parno lokomotivo, ki je poznala še avstro-ogrske čase, so pripeljali iz Bosne in jo popolnoma obnovili, vlekla pa je šest potniških vagonov. Podobni pionirski progi sta bili tudi v Zagrebu in Beogradu, a po mnenju strokovnjakov je bila ljubljanska najboljša. Njena zadnja vožnja je bila aprila leta 1954. Tirnice so takoj odstranili, vagone pa prepeljali na progo Poljčane – Zreče.