Kardinal JAKOB MISSIA je leta 1864 doktoriral iz teologije in filozofije, dvajset let pozneje je bil imenovan za ljubljanskega nadškofa, leto pozneje pa je postal kardinal. Kot tajnik stalnega odbora avstrijskega episkopata je neposredno usmerjal cerkveno politiko v državi. Skrbel je za vzgojo duhovnikov v Ljubljani in Gorici ter pospeševal delovanje samostanov; na Slovenskem jih je v njegovem obdobju nastalo trinajst. Spodbujal je razne ljudske pobožnosti, duhovne vaje, bratovščine, posebej Marijine družbe, ter razvoj cerkvenega petja in glasbe.
Njegovo življenjsko geslo je bilo: s krščanskimi načeli prepoijiti narodno življenje in ga očistiti vseh nekrščanskih primesi. Zagovarjal je podreditev narodne ideje verski. Za slovenske narodnopolitične potrebe ni imel dovolj posluha, čeprav je materinščini priznaval vse pravice. Jakoba Missio so zaradi zavzemanja za politično delovanje cerkve označevali za klerikalca in legalista. Rodil se je na današnji dan leta 1838 v Hrastju-Móti pri Gornji Radgoni.
—–
Našemu prvemu pesniku Valentinu Vodniku so v Ljubljani odkrili spomenik na današnji dan leta 1889. Bronasti kip, delo kiparja Alojza Gangla, so postavili pred takratni licej. Tega so po potresu šest let pozneje podrli in prostor uredili kot Vodnikov trg. O postavitvi spomenika so razmišljali že dobra tri desetletja prej, vendar so mnogi na Kranjskem menili, da bi denarne prispevke za spomenik lahko koristneje porabili, na primer za podporo revnim šolarjem in študentom. Končno je akcija stekla in “Novice” so objavile:
“… Vodnikova podoba bo marsikomu srce mehčala in mu ljubezen do domovine navdihnila … Spomenik bo služil Vodniku v slavo, nam v korist, našim naslednikom v vzgled, Slovanom v ponos.”
Slovesnosti ob odkritju pred 127-imi leti se je udeležilo nekaj tisoč ljudi iz vseh slovenskih pokrajin, prireditveni odbor pa je dobil kar 138 telegramov, med drugim tudi iz Francije, Bolgarije in Italije. Za obiskovalce so bile na takratnem Valvasorjevem trgu postavljene tri tribune; v prvih dveh vrstah so bili sedeži po petdeset krajcarjev, v preostalih po trideset. Ko je slavnostni govornik, cesarsko-kraljevi gimnazijski ravnatelj Wiesthaler, odkril spomenik, so z gradu zagrmeli topovi, več kot dvestočlanski združeni pevski zbor pa je zapel slavnostno Ipavčevo in Funtkovo kantato z naslovom “Vodniku”.
Po slovesnosti je bil za pomembnejše goste banket na čitalniškem vrtu, Šiškarji pa so pri Vodnikovi rojstni hiši na Jami priredili, kot je dan pozneje pisalo v časnikih, “pravo ljudsko veselico s petjem, sviranjem vojaške godbe, telovadnimi točkami in bazarjem. Brdke šišenske pevke v narodnih nošah, s pečami na glavah, so še posebno ugajale gostom, ki so se do pozne noči izvrstno zabavali na Vodnikovem rojstvenem domu.” Tistega dne so izšle tudi Vodnikove “Pesmi” in njegova biografija.
—–
Pravnik in politični delavec HELI MODIC je leta 1938 doktoriral na pravni fakulteti v Ljubljani in do leta 1941 opravljal samostojno odvetniško prakso. Kot prostovoljec je bil v začetku druge svetovne vojne zajet, do septembra 1943 v nemškem vojnem ujetništvu, nato pa je vstopil v narodnoosvobodilno vojsko. Po osvoboditvi je bil med drugim minister za pravosodje Ljudske republike Slovenije in podpredsednik vrhovnega sodišča, dekan pravno-ekonomske fakultete ter od ustanovitve leta 1961 do 69 ravnatelj Visoke šole za politične vede. Napisal je vrsto učbenikov; zaradi pedagoškega in teoretičnega prispevka k politični in pravni znanosti je bil leta 1978 izvoljen za zaslužnega profesorja ljubljanske univerze. Heli Modic se je rodil na današnji dan pred 110-imi leti v Ljubljani.