Del številnih ljudskih verovanj, vraž in legend se je zaradi ljudskega izročila in marljivih zbiralcev na srečo ohranil, marsikatera je postala zasnova za kakšno poznejšo zgodbo ali pesem. Ena takih je tudi znana Prešernova pesem Povodni mož, ki pripoveduje o lepi Ljubljančanki Urški, kraljici nedeljskega plesa na Starem trgu v Ljubljani, ki je prevzetno odklanjala vse mladeniče in čakala na svojega princa. Konec poznamo: »Vrtinec so vidli čolnarji dereč, al´ Uršike videl nobeden ni več.«
Osnova za to Prešernovo pesem je bil Valvasorjev zapis legende o povodnem možu. Vsako prvo nedeljo v juliju naj bi se namreč povodni mož spremenil v lepega mladeniča in se prišel zabavat v mesto. Tako je bilo tudi leta 1574 (torej pred 442-imi leti), ko so se Ljubljančani veselili ob godbi, jedači in pijači na Starem trgu. Med njimi je bila tudi nesrečna Urška Šéferjeva, ki jo je povodni mož mimo strmečih meščanov odpeljal v deročo reko. Valvasor je Urško opisal kot pokvarjeno dekle, ki jo je doletela pravična božja kazen, medtem ko je bil Prešeren do nje bolj prizanesljiv; njegova Urška je bila samo ohola, izbirčna koketa in kazen za njeno prevzetnost je bila prehuda.
—–
Na današnji dan leta leta 1868 se je v Poljanah nad Škofjo Loko rodil filozof in teolog ALEŠ UŠENIČNIK. Doktorata na obeh področjih je dosegel na Gregorijanski univerzi v Rimu. Bil je profesor filozofije na ljubljanskem bogoslovju in od leta 1919 na teološki fakulteti, leta 1922 pa je bil rektor ljubljanske univerze. Večji del filozofske dejavnosti je Aleš Ušeničnik usmeril v polemiko z novoveško filozofijo, s Kantovo spoznavno teorijo, pozitivizmom in dialektičnim materializmom. Pri političnih vprašanjih je nastopal zlasti proti liberalizmu, ateizmu, ločitvi cerkve od države ter proti slabljenju vpliva Cerkve in religije. Aleš Ušeničnik je bil najuglednejši in vodilni slovenski katoliški filozof in teoretik svojega časa.
—–
Na današnji dan leta 1927 se je v Opatiji rodil kipar JANEZ LENASSI; specialko je na Akademiji za upodabljajočo umetnost v Ljubljani končal leta 1956. V začetku šestdesetih let prejšnjega stoletja je bil sopobudnik mednarodnih kiparskih simpozijev na polotoku Seča pri Portorožu ter v Kostanjevici na Krki in od tedaj sodeloval na številnih tovrstnih prireditvah doma in v tujini. Bil je tudi redni predavatelj na mednarodni poletni akademiji v Salzburgu.
Lenassi je predstavnik abstraktnega kiparstva, pri čemer izstopa njegov posluh za simbiozo z značilnostmi mediteranskega okolja in izraznimi posebnostmi materiala. Predvsem v kamnu in betonu je ustvarjal malo plastiko ter spomeniško in javno plastiko.
Med njegove pomembne spomeniške stvaritve sodijo spomeniki Edvardu Rusjanu v Novi Gorici, padlim borcem narodnoosvobodilne vojne v Ilirski Bistrici, slovenskim pomorščakom v Portorožu ter eno njegovih zadnjih del Slavolok samostojnosti, ki so ga odkrili ob 16. obletnici odhoda vojakov Jugoslovanske armade iz koprskega pristanišča ter ob 50. obletnici Luke Koper ter vodnjaki v Portorožu, na ljubljanskih Žalah in na brionskem otoku Vanga. Ustvarjal je tudi arhitekturno plastiko (portal hotela Metropol v Portorožu) in se ukvarjal z gledališko scenografijo. Za svoje delo je Janez Lenassi prejel nagrado Prešernovega sklada ter Jakopičevo in Sterijevo nagrado.