Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
V prvi polovici 19. stoletja na Slovenskem zlasti v kiparstvu ni bilo več pomembnih umetnikov, kakršna je bila do tedaj vsaj peščica študiranih slikarjev. Zato so cerkvena naročila izpolnjevale zlasti domače podobarske delavnice, največkrat »družinske«, kot je bila na primer Layerjeva delavnica v Kranju.
V njej so bili zaradi izdelave oltarjev že specializirani v mizarstvu, kiparstvu in slikarstvu, njeni učenci pa so pozneje delali po vsej Sloveniji. Te delavnice so poleg oltarjev in druge cerkvene opreme izdelovale še kipe za obcestna znamenja in za kapelice, pa tudi posvetne izdelke, na primer panjske končnice in skrinje, ki podobarje povezujejo z ljudsko umetnostjo.
Podobarstvo je dajalo značilno podobo našim cerkvam v 19. stoletju; bilo je umetnostni izraz preprostih, vendar tudi v slogovnih vzorcih razgledanih avtorjev, ki pa so največkrat ostali le rokodelci. O njihovem delu je župnik Anton Navrè leta 1863 zložil »Podobarsko pesem«:
»Podóbarji revni človeški, / če mojstri mi hočemo bit, /
mogočni podobar človeški, / on sam le nas mora učit.
Če hoč´mo tud malati znati / na maverco glejmo v nebo!
Z njo hoče nam Bog pokazati, / de nihče ne mala tako.
Hajd, fantje, prim´mo za dleta, / za pinzelj in leverčen rep.
Če farba bo dobro semljéta, / altar bo tud´ zdelan prav lep!«
Ko je Anton Navrè župnikoval v Šmartnem pod Šmarno goro, je Janezu Šubicu naročil oltarno sliko »Sveti Martin ozdravlja bolnico«. Slika je bila najprej razstavljena v ljubljanski reduti, tam so jo gledalci pohvalili, ko pa so jo postavili v šmartinski oltar, so farani godrnjali, da bodo plačali le okvir, ne pa tudi slike, saj na njej ni goske, pa tudi »Martin po cerkvi ne gleda«.
Ta reakcija kaže, da so bili v tistih časih vaški ljudje bolj kot intelektualno zahtevne umetnosti navajeni mnogo preprostejše, tedaj običajne rokodelske ravni tako imenovanih podobarjev.
—–
Človeku je železnica prvič omogočila, da je potoval hitreje kakor s konji. Začelo se je leta 1825, ko je stekel javni promet na 41 kilometrov dolgi progi med Liverpoolom in Manchestrom v Angliji. V celinski Evropi so dobro desetletje pozneje zgradili prvo železno cesto v Nemčiji, kmalu pa je sledila tudi Avstrija, saj je začela graditi tako imenovano južno železnico: povezavo med glavnim mestom Dunajem in največjim avstrijskim pristaniščem Trstom. Na slovenskem ozemlju so jo leta 1846 pripeljali do Celja, na današnji dan leta 1849 pa je prvi vlak po južni železnici pripeljal tudi v Ljubljano. Ob tej priložnosti je bilo v mestu veliko slavje: bilo je lepo okrašeno in razsvetljeno.
Natanko ob petih popoldne – bila je nedelja – se je iz lin ljubljanskega gradu razleglo grmenje topovskih salv, iz zvonikov vseh cerkva pa glasno zvonjenje. Lokomotivi z imenoma Ljubljana in Triglav, ki sta na ljubljanski kolodvor prisopihali s tem vlakom, sta bili okrašeni s slovenskimi, štajerskimi in avstrijskimi zastavami ter z venčki zelenja. Kot so poročali takratni časniki, je prvi vlak na postaji in v okolici pričakala takšna množica, kakršne do takrat Ljubljana še ni videla.
—–
Pisatelj in hmeljar JANKO KAČ se je rodil na današnji dan leta 1891 v Latkôvi vasi pri Žalcu. Najprej je v Gradcu, Zagrebu in na Dunaju študiral medicino, od leta 1928 pa na ljubljanski filozofski fakulteti botaniko. V letih od 1930 do 1950 je bil urednik Jutra in nato Hmeljarja. Kot pisatelj je objavljal pripovedno prozo s kmečkimi motivi iz Savinjske doline na prelomu stoletij. V domačijski realistični pripovedni tehniki je opisoval nasprotja med patriarhalnimi težnjami savinjskih kmetov in prodiranjem moderne miselnosti. Znani so njegova romana “Grunt” in “Moloh”, povest “Na novinah” ter dve knjigi črtic in novel: “Med padarji in zdravniki” ter “Pisane zgodbe”. Janko Kač je pisal tudi članke o pridobivanju hmelja ter 1951. leta objavil knjižico z naslovom Hmelj.
6278 epizod
Petminutni spominski koledar o ljudeh, ki so se rodili tistega dne oz. o dogodkih, ki so povezani s tem datumom.
V prvi polovici 19. stoletja na Slovenskem zlasti v kiparstvu ni bilo več pomembnih umetnikov, kakršna je bila do tedaj vsaj peščica študiranih slikarjev. Zato so cerkvena naročila izpolnjevale zlasti domače podobarske delavnice, največkrat »družinske«, kot je bila na primer Layerjeva delavnica v Kranju.
V njej so bili zaradi izdelave oltarjev že specializirani v mizarstvu, kiparstvu in slikarstvu, njeni učenci pa so pozneje delali po vsej Sloveniji. Te delavnice so poleg oltarjev in druge cerkvene opreme izdelovale še kipe za obcestna znamenja in za kapelice, pa tudi posvetne izdelke, na primer panjske končnice in skrinje, ki podobarje povezujejo z ljudsko umetnostjo.
Podobarstvo je dajalo značilno podobo našim cerkvam v 19. stoletju; bilo je umetnostni izraz preprostih, vendar tudi v slogovnih vzorcih razgledanih avtorjev, ki pa so največkrat ostali le rokodelci. O njihovem delu je župnik Anton Navrè leta 1863 zložil »Podobarsko pesem«:
»Podóbarji revni človeški, / če mojstri mi hočemo bit, /
mogočni podobar človeški, / on sam le nas mora učit.
Če hoč´mo tud malati znati / na maverco glejmo v nebo!
Z njo hoče nam Bog pokazati, / de nihče ne mala tako.
Hajd, fantje, prim´mo za dleta, / za pinzelj in leverčen rep.
Če farba bo dobro semljéta, / altar bo tud´ zdelan prav lep!«
Ko je Anton Navrè župnikoval v Šmartnem pod Šmarno goro, je Janezu Šubicu naročil oltarno sliko »Sveti Martin ozdravlja bolnico«. Slika je bila najprej razstavljena v ljubljanski reduti, tam so jo gledalci pohvalili, ko pa so jo postavili v šmartinski oltar, so farani godrnjali, da bodo plačali le okvir, ne pa tudi slike, saj na njej ni goske, pa tudi »Martin po cerkvi ne gleda«.
Ta reakcija kaže, da so bili v tistih časih vaški ljudje bolj kot intelektualno zahtevne umetnosti navajeni mnogo preprostejše, tedaj običajne rokodelske ravni tako imenovanih podobarjev.
—–
Človeku je železnica prvič omogočila, da je potoval hitreje kakor s konji. Začelo se je leta 1825, ko je stekel javni promet na 41 kilometrov dolgi progi med Liverpoolom in Manchestrom v Angliji. V celinski Evropi so dobro desetletje pozneje zgradili prvo železno cesto v Nemčiji, kmalu pa je sledila tudi Avstrija, saj je začela graditi tako imenovano južno železnico: povezavo med glavnim mestom Dunajem in največjim avstrijskim pristaniščem Trstom. Na slovenskem ozemlju so jo leta 1846 pripeljali do Celja, na današnji dan leta 1849 pa je prvi vlak po južni železnici pripeljal tudi v Ljubljano. Ob tej priložnosti je bilo v mestu veliko slavje: bilo je lepo okrašeno in razsvetljeno.
Natanko ob petih popoldne – bila je nedelja – se je iz lin ljubljanskega gradu razleglo grmenje topovskih salv, iz zvonikov vseh cerkva pa glasno zvonjenje. Lokomotivi z imenoma Ljubljana in Triglav, ki sta na ljubljanski kolodvor prisopihali s tem vlakom, sta bili okrašeni s slovenskimi, štajerskimi in avstrijskimi zastavami ter z venčki zelenja. Kot so poročali takratni časniki, je prvi vlak na postaji in v okolici pričakala takšna množica, kakršne do takrat Ljubljana še ni videla.
—–
Pisatelj in hmeljar JANKO KAČ se je rodil na današnji dan leta 1891 v Latkôvi vasi pri Žalcu. Najprej je v Gradcu, Zagrebu in na Dunaju študiral medicino, od leta 1928 pa na ljubljanski filozofski fakulteti botaniko. V letih od 1930 do 1950 je bil urednik Jutra in nato Hmeljarja. Kot pisatelj je objavljal pripovedno prozo s kmečkimi motivi iz Savinjske doline na prelomu stoletij. V domačijski realistični pripovedni tehniki je opisoval nasprotja med patriarhalnimi težnjami savinjskih kmetov in prodiranjem moderne miselnosti. Znani so njegova romana “Grunt” in “Moloh”, povest “Na novinah” ter dve knjigi črtic in novel: “Med padarji in zdravniki” ter “Pisane zgodbe”. Janko Kač je pisal tudi članke o pridobivanju hmelja ter 1951. leta objavil knjižico z naslovom Hmelj.
Avtor dela »Slovenska bibliografija" Pisateljeva noč na ljubljanskem kolodvoru Prve srčne zaklopke in spodbujevalnik pri nas
Konservativna trojica staroslovencev Inventarna knjiga po zgledu pariškega Louvra Zadnji dnevi Jugoslovanske armade na Slovenskem
Pisateljeva družbena kritičnost Spremenjena vloga metafor v moderni poeziji Ozemlje Slovenije prvič v zgodovini združeno v enotno cerkveno pokrajino
Med ustanovitelji Dramatičnega društva v Ljubljani Pesnik, kritik in urednik Začetki slovenske lovske organizacije
Prvi muzej na prostem pri nas Arhitektka in plesna pedagoginja Slovenska olimpijska listina
Zapisan koroškemu glasbenemu izročilu Slovenske žrtve v Kraljevu v Srbiji Najhujše bombardiranje Maribora
Prva slovenska socialna pesem Cesarica ukazala popis prebivalstva Novo življenje bogate osebne knjižnice generala in pesnika Rudolfa Maistra
Skrb za umetnoobrtne poklice Pisateljica in popotnica iz Celja Jugoslovanski in avstrijski predsednik odprla most čez Muro
"Prepozno je, veličanstvo." Spodbuda prekmurski književnosti Redno oddajanje slovenske televizije
Trpka usoda goriškega nadškofa in metropolita Narodni dom v Ljubljani Pobudnik sodelovanja manjšin v Avstriji
Pravnik, ki je v Gradcu predaval v slovenščini Marseillski atentat na jugoslovanskega vladarja Arhitekt in slikar
Knjižna dela nabožnega pisca Pravnik in zavzet planinski organizator Najstnik, ki je uporništvu proti nacizmu plačal z življenjem
Igralec s poudarjeno toplo človeško noto Tretji žalostni transport iz Celja Tolarski bankovci iz Velike Britanije, kovanci s Slovaške
Slovenski liberalni prvak Za napredek kmetijskega šolstva Prvi slovenski vzpon na katerega izmed osemtisočakov
Narodni svet Slovencev, Hrvatov in Srbov v Zagrebu Igralka in pesnica Ljubljanski dvojčici, spočeti nekoliko drugače
Obveščevalec in slikar Spodbuda goriški galeriji Partizan ob zahodni meji
Višji vinarski nadzornik za Slovenijo Prvi urednik Slovenskega čebelarja Nasprotja med umetniki in propagandisti
Osrednja osebnost slovenske bibliografije Igralska pot od gledališča do televizije Morija za zidom mariborskih sodnih zaporov
Razprava o numerični teoriji Začetnik radiokarbonskega datiranja pri nas Najstarejše delujoče slovensko društvo v Južni Ameriki
Literat in socialna vprašanja Prekmurje – tedaj Slovenska krajina – dobi gimnazijo Ko so denarne bone zamenjali pravi tolarji
Neveljaven email naslov