Natanko pol stoletja je preteklo od prve oddaje “Na današnji dan« na takratnem Radiu Ljubljana.

Poleg poročil in radijskega dnevnika je to najstarejša govorna oddaja našega radia, ki je na sporedu prav vsak dan – nedelje in prazniki niso izjema!

V njej se tudi z arhivskimi posnetki spominjamo osebnosti in dogodkov iz naše, pa tudi svetovne bližnje in daljne preteklosti.

Tri desetletja je oddajo »Na današnji dan« pripravljal Milan Avguštin, nato Jurij Popov, zdaj pa že skoraj devetnajst let zanjo skrbi Pavle Jakopič.

—–

Mnogo starejši kakor NDD pa je razglas o vinskem davku. Leta 1570 so namreč kranjski deželni stanovi privolili v povišanje letnega prispevka dežele za utrjevanje Vojne krajine. V zameno za to jim je deželni knez dovolil pobirati carino za stvari, ki so jih tovorili iz dežele. Za kmete, ki so veliko trgovali z vinom, pa je najhujše breme pomenil na novo uvedeni “vinski davek”. Ta je sprožil uporniško gibanje na Dolenjskem, na Krasu in v Pázinski grofiji.

Deželni stanovi so želeli kmete vsekakor prepričati, da je ta davek potreben, zato so odločbo o njem prevedli v slovenščino in jo ukazali brati na javnih krajih. Razglas o vinskem davku, ki je bil izdan na današnji dan leta 1570, je prva uradna listina v slovenščini.

—–

Tudi za pisatelja JANEZA SVETOKRIŠKEGA lahko rečemo, da je bil prvi na nekem področju – štejemo ga namreč za začetnika slovenske govorniške proze. Janez Svetokriški, s pravim imenom Tobia Lionelli, je leta 1664 vstopil v kapucinski red in kmalu postal gvardijan. Leta 1695 se je odpovedal predstojništvu in do smrti živel kot menih v Gorici. Hitro je zaslovel kot govornik. Ko je spoznal pomen tiskane besede v domačem jeziku, je začel zapisovati svoje pridige in jih s pomočjo mecenov izdal v petih knjigah z naslovom “Sacrum promptuarium” – Sveti priročnik.

V njem je na skoraj 3000 straneh natisnil 233 pridig, razdelil pa jih je na svetniške, nedeljske in priložnostne. V njegovi prozi se pojavlja tako imenovana anekdotična novelistika. Za poznejše literarno ustvarjanje je bila tematika njegove retorike zanimiva in privlačna, tako da ga zaradi literarne spretnosti uvrščamo med utemeljitelje slovenskega proznega ustvarjanja.

Janez Svetokriški se je rodil leta 1647 v Svetem križu (danes Vipavskem Križu), umrl pa je na današnji dan leta 1714 v Gorici.

—–

SVETOSLAV PERUZZI je prvo kiparsko izobrazbo dobil na obrtni strokovni šoli v Ljubljani, nato pa je študiral na šoli za umetno obrt na Dunaju. Leta 1906 se je vrnil v Ljubljano, a se je kmalu preselil v Split in postal profesor modeliranja na obrtni šoli. Kiparil je v mavcu, bronu in kamnu. Bil je odličen portretist s poudarjenim označevanjem; zgledoval se je pri antični umetnosti, vendar je ohranil izviren osebni izraz.

Prvi uspeh je doživel leta 1903, ko je bil nagrajen njegov osnutek za spomenik cesarja Franca Jožefa I. v Ljubljani; odkrili so ga leta 1908 v sodnijskem parku, po koncu prve svetovne vojne pa so cesarjevo glavo nadomestili z doprsnim kipom Frana Miklošiča. Poleg nekaterih javnih spomenikov je Svetoslav Peruzzi ustvaril vrsto odličnih portretov, med njimi Frana Levstika, Primoža Trubarja in Ivana Cankarja. Kipar Peruzzi se je rodil na današnji dan leta 1881 v kraju Lipe na Ljubljanskem barju.

—–

Ljubljanska občinska volilna reforma, ki jo je izglasoval kranjski deželni zbor, je začela veljati na današnji dan leta 1910 hkrati s splošno volilno pravico na Kranjskem. Ta je bila svojevrstno povezana s starim volilnim sistemom tako imenovanih razredov, ki se mu avstrijske oblasti niso hotele odpovedati. Vsak izmed treh razredov je po novem volil tretjino občinskih svetovalcev, hkrati pa so število članov občinskega sveta povečali na 45 in odpravili vsakoletno obnavljanje tretjine odbornikov z volitvami.

V prvi volilni razred sta sodili dve petini po višini davka razvrščenih davkoplačevalcev – torej premožnejši meščani, v drugem razredu pa so bile preostale tri petine davkoplačevalcev, ki so plačevali več kot 30 kron osebne dohodnine, in razumniki. V novi, tretji razred so uvrstili vse druge davčne zavezance in moške, ki niso plačevali davkov, a so bili vsaj tri leta zapored prijavljeni v Ljubljani.

Velika novost te zakonodaje, sprejete pred dobrim stoletjem, pa je bila tudi volilna pravica za ženske. Ta je sicer obstajala že prej, vendar ženske niso smele glasovati osebno. Novi zakon pa je ljubljanskim ženskam odprl tudi vrata volišč, vendar je volilni red zahteval, da morajo za volilke “določiti posebno žensko volišče”. Po novem volilnem redu je bilo tudi treba prijavljati kandidatne liste in jim dati “določno in jasno oznako stranke oziroma politične, socialne ali kake druge skupine volilcev”.

—–

Pisatelj FERDO GODINA se je rodil na današnji dan leta 1912 v Dolnji Bistrici v Prekmurju. V narodnoosvobodilni boj se je vključil leta 1941 in ves čas opravljal pomembne dolžnosti. Po osvoboditvi je bil med drugim časnikar, ravnatelj založbe Slovenski knjižni zavod, upravnik Slovenske matice in dramaturg pri Triglav filmu. Pisal je črtice, novele, povesti, romane ter knjige za otroke in mladino. Njegov najuspešnejši roman so Bele tulpike; izšel je leta 1945. Pomembnejša sta še Molčeči orkester in Zaklenjeni dom, med zbirkami črtic in novel pa Krivda Jarčeve Kristine. Opisoval je predvsem preproste ljudi in pokrajino rodnega Prekmurja, sicer pa so za njegova dela značilni družbena kritičnost in humanizem ter lirična pripoved.