V srednjem veku sta bregova reke Ljubljanice v Ljubljani povezovala le dva mostova: Stari most (pozneje so mu rekli Spodnji), ki je stal na kraju poznejšega Špitalskega mostu (danes Tromostovja), in most na kraju današnjega Čevljarskega mostu. Tega so imenovali Zgornji ali Mesarski most; na njem so imeli namreč mesarji svoje klavnice in prodajalne. V začetku 17. stoletja so ta most podrli in leta 1614 (torej pred dobrimi štirimi stoletji) zgradili novega. Namesto klavnic in mesnic so postavili majhne lope in jih dali v najem predvsem čevljarjem; po njih je most dobil tudi ime – Čevljarski ali Šuštarski.
V drugi polovici 19. stoletja so ta most zaradi varnosti zamenjali z novim; to je bil prvi litoželezni most v Ljubljani in kmalu so ga uvrstili med najzanimivejše tehnične rešitve tistega časa. Sestavili so ga iz vnaprej pripravljenih elementov trikotne oblike, ki so jih odlili v livarni Dvor pri Žužemberku in na gradbišču spojili z vijaki. Promet po njem je stekel na današnji dan leta 1867, v čast takratnemu županu pa so ga poimenovali po njem – Hradeckega most.
Tu je stal do začetka 30-ih let prejšnjega stoletja, ko je arhitekt Jože Plečnik med prenovo obrežij Ljubljanice od Špice do zapornic pri Cukrarni postavil nov, širok in monumentalen most, spet imenovan Čevljarski, litoželeznega pa so prenesli do takratne mrtvašnice ob Zaloški cesti; zaradi tega se ga je prijelo ime »Mrtvaški most«. Ker za gost promet ni bil načrtovan, je bil od leta 2004 namenjen le pešcem. Po nekaj letih so ga prepeljali v livarno, kjer so ga strokovnjaki konstrukcijsko pregledali, od pomladi leta 2011 pa stoji na novi lokaciji: na sotočju Ljubljanice in Gradaščice v Trnovem, kjer spet s prvotnim imenom Hradeckega most povezuje Žabjek in Krakovo.
—–
Na današnji dan pred 110-imi leti se je na Vrhniki rodil pisatelj KAREL GRABELJŠEK – GABER. Po končani višji pedagoški šoli leta 1938 v Zagrebu je poučeval v Trbovljah in na Vrhniki. Leta 1942 je odšel v partizane in se tam ukvarjal tudi z novinarstvom, po vojni pa je bil urednik pri časopisih Ljudska pravica in Kmečki glas. Pisati je začel že pred vojno, pravo spodbudo za pisanje pa mu je dal narodnoosvobodilni boj. Poleg črtic in novel je napisal tri romane iz partizanskega boja v Dolomitih, četrti – “Med strahom in dolžnostjo” – pa s prepričljivo epsko silo prikazuje stisko kmečkih ljudi v navzkrižju vojnih obračunov. Ta roman sodi med najboljša prozna dela s partizansko tematiko. Karel Grabeljšek je napisal še niz del za mladino in dvakrat dobil Prešernovo nagrado: 1948. in 1976. leta.
—–
Umetnostna zgodovinarka ŠPELCA ČOPIČ je študirala na filozofski fakulteti v Ljubljani, študij nato tri leta nadaljevala na Inštitutu za umetnost in arheologijo v Parizu in leta 1977 v Ljubljani doktorirala. Kot kustosinja v Narodni galeriji v Ljubljani je izoblikovala najpomembnejši galerijski dokument – inventarno knjigo po zgledu pariškega Louvra. Pozneje je bila predavateljica in redna profesorica za umetnostno zgodovino na Akademiji za likovno umetnost.
Njena dela veljajo za ključno literaturo za raziskovanje slovenske likovne umetnosti. Med osrednjimi knigami so »Slovensko slikarstvo« iz leta 1966, »Ljubljansko kiparstvo na prostem«, ki jo je leta 1991 izdala s sodelavci in »Javni spomeniki v slovenskem kiparstvu prve polovice 20. stoletja«, ki je izšla leta 2000. Zaslužna profesorica Univerze v Ljubljani in prva prejemnica stanovske nagrade Izidorja Cankarja Špelca Čopič, se je rodila na današnji dan leta 1922 v Pišecah na Bizeljskem.