V drugi polovici 19. stoletja je čaščenje cesarja Franca Jožefa I. v Avstro-Ogrski doseglo višek s postavljanjem njegovih spomenikov kot po tekočem traku. Po spomeniku v Mariboru so na današnji dan leta 1892 na pobudo nemških prebivalcev slavnostno odkrili cesarjev kip tudi v Celju. Po mestu je bilo razobešenih mnogo pruskih, cesarskih in štajerskih zastav, na zvoniku Marijine cerkve jih je plapolalo kar osem. Odkritje je popestrilo še bobnenje možnarjev, navdušeni vzkliki tisočglave množice, polaganje vencev in slavnostni govori. V njih so cesarja častili, ker “je liberalno vladaril, centraliziral in narode germaniziral.”
Po propadu habsburške monarhije pa so se kipu začeli pisati hudi časi. Že novembra leta 1918 so Francu Jožefu neznanci odbili nos, ga ogrnili z raztrganim dežnim plaščem in mu na glavo posadili čelado. Le dober mesec pozneje pa je cesarjev kip, kot so zapisali časniki, “izgubil ravnotežje in obležal na tleh”. Še istega dne so kip odpeljali in prodali za staro železo.
—–
Na današnji dan leta 1918 je bilo na Kongresnem trgu v Ljubljani veliko narodno zborovanje, na katerem so razglasili odcepitev od Avstro-Ogrske in ustanovitev nove države: Države Slovencev, Hrvatov in Srbov. Dan pred tem je namreč avstro-ogrska vlada sprejela Wilsonove mirovne pogoje in z njimi tudi zahtevo slovanskih narodov na njenem območju do pravice popolne samoodločbe. Uvodni govor je v imenu predsedstva Narodnega sveta imel Ivan Hribar.
Na zborovanju je bilo približno 50.000 ljudi in dvesto slovenskih častnikov in vojakov. V njihovem imenu je nadporočnik Mihajlo Rostohar slovesno odpovedal prisego habsburškemu cesarju in obljubil zvestobo novi državi. Država Slovencev, Hrvatov in Srbov mednarodno sicer ni bila priznana, vendar je kot politična tvorba ustrezala vsem zahtevam, ki jih predpisuje mednarodno pravo za nastanek držav. Obstajala je le dober mesec dni, saj se je 1. decembra 1918. leta s Kraljevino Srbijo združila v Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev.
—–
Na današnji dan leta 1927 se je v Radljah ob Dravi rodil lutkar JANEZ KADIŠ. Po poklicu je bil učitelj. Pri kulturnoumetniškem društvu Jože Hermanko je ustanovil lutkovno gledališče, ki ga je vodil do leta 1958. S tem je postavil temelje stalnemu lutkovnemu gledališču v Mariboru. Kot lutkar solist je obiskoval odročne zaselke, zlasti v severovzhodni Sloveniji, in otroke razveseljeval predvsem z likom Pavlihe. Lutke je uporabljal tudi pri učiteljskem delu. Janez Kadiš je napisal in priredil več lutkovnih iger in jih objavil v zbirki “Pri Ježonovih”.
—–
Pevka zabavne glasbe BERTA AMBROŽ je po študiju na glasbeni šoli v Kranju leta 1965 uspešno nastopila na festivalu Slovenska popevka ter na jugoslovanskem popevkarskem festivalu v Opatiji. Za njeno kariero je bilo zelo pomembno naslednje leto, saj je bila izbrana za jugoslovansko zastopnico na velikem Evrovizijskem festivalu v Luksemburgu. S pesmijo Mojmirja Sepeta in Elze Budau »Brez besed« je zasedla odlično sedmo mesto; to je bila tudi prva na tem festivalu zapeta pesem v slovenščini. Po tem uspehu je na različnih festivalih uspešno nastopala še nekaj let, potem pa je kariero – ko je bila v vrhu naših pevcev zabavne glasbe – prehitro in nepričakovano končala. Berta Ambrož se je rodila na današnji dan leta 1944 v Stražišču pri Kranju.