Radenci so bili kot vas prvič omenjeni leta 1436 (torej pred 580-imi leti), zdravilno vodo pa je na njihovem območju po naključju odkril doktor Karl Friedrich Henn, ko je kot študent medicine in kemije leta 1833 s konjsko vprego potoval iz Radgone skozi Radence na dopust v Ljutomer. Zanimala ga je tamkajšnja búblja, kot so domačini pravili vrelcu na travniku ob vasi. Naredil je prve poskuse in ugotovil, da je voda zdravilna. Po koncu študija je sklenil, da jo bo predstavil mednarodni javnosti in zgradil zdravilišče. Imel je veliko težav in ko so na današnji dan pred 150-imi leti našli glavno žilo vrelca, je bil finančno in zdravstveno že čisto na koncu. Delo pa je teklo naprej in naslenje leto je iz vrtine pritekla čista radenska slatina. Leta 1877 je doktor Henn tam postavil Anin in Karlov dvor, pet let pozneje pa so Radenci dobili še kopališče.
—–
Prvi avtomobil je zapeljal po slovenskih cestah na današnji dan leta 1898. Z njim je z Dunaja pripotoval v Ljubljano, “ves prašen in umazan”, grof Anton Codelli. To vozilo – imenovalo se je “benz velo confortable” – je bolj spominjalo na kočijo kot pa na avtomobil; “čuden štirikolesnik brez vlečnih konj”, so takrat zapisali časopisi. Tehtalo je vsega 360 kilogramov in imelo le dve prestavi. Voziti je moralo po levi strani ceste, saj je takrat še veljal cestno-policijski predpis iz leta 1874, ki je urejal promet z vprežnimi vozili in kolesi. Meščani so se Codellijevega avtomobila sprva bali, na podeželju pa so ga celo obmetavali s kamenjem, saj je ropotajoče vozilo plašilo živino in strašilo otroke.
Ob Codelliju je bil v avtomobilu še en potnik; časopisi niso zapisali, kdo naj bi to bil, pa tudi ne, kdo je vozil. Ker so bili avtomobili v tistem obdobju ne samo zelo dragi, ampak tudi zapleteni, vožnja pa je bila zelo zahtevna veščina, so tovarne posojale kupcem svoje voznike, ki so lastnike naučili osnov vožnje. Codellijevo vozilo, ki je pred 118-imi leti priropotalo v Ljubljano, je bilo zagotovo tudi prvi avtomobil, ki je pripeljal na Balkan.
—–
Politični delavec in novinar STANISLAV VILHAR je bil v letih po prvi svetovni vojni dejaven v goriškem društvu Adrija, po sprejemu v komunistično partijo Italije pa je postal član njenega komiteja za Julijsko krajino in urejal ilegalni list Delo. Leta 1929 je zbežal v Jugoslavijo in iz Ljubljane organiziral ilegalne prehode čez italijansko – jugoslovansko mejo. Po zaporu in izgonu se je zatekel v Francijo in Belgijo, bil v mednarodni leninski šoli v Moskvi ter pozneje kot član Centralnega komiteja italijanske komunistične partije postal odgovoren za delo med Slovenci na Primorskem ter slovenskimi izseljenci v zahodni Evropi.
Sodeloval je pri nekaj časnikih ter se leta 1935 udeležil 7. kongresa Kominterne v Moskvi. V letih od 1937 do 39 je bil aktivist v italijanski brigadi v Španiji, leta 1942 pa se je pridružil francoskemu odporniškemu gibanju. Med mirovno konferenco leta 1946 je bil pri jugoslovanski ambasadi v Parizu pomočnik atašeja za tisk. Nato je delal na ministrstvu za zunanje zadeve v Beogradu, v letih od 1952 do 62 pa je bil zunanjepolitični urednik in komentator Radia Ljubljana. Za novinarsko delo je prejel Tomšičevo nagrado. Stanislav Vilhar se je rodil na današnji dan leta 1904 v Kromberku.
—–
Pesnik in pisatelj IVAN ČAMPA se je rodil na današnji dan leta1914 v Nemški vasi na Blokah. Med drugo svetovno vojno je bil ustreljen kot aktivist Osvobodilne fronte. V njegovem pesništvu so vidni vplivi od nove romantike do realizma tridesetih let. Rad je uporabljal sonetno obliko, ki je bila v tistem času v ponovnem razmahu; najbolj mu je uspela v zbirki “Šotor v zatišju”. Ivan Čampa je napisal še nekaj povesti ter prevajal, njegov roman v verzih “Ivje se iskri” pa je ostal nedokončan.