ROBERT  HLAVATY  je študiral medicino v Ljubljani, Zagrebu in Padovi, leta 1929 pa se je na Dunaju specializiral v stomatologiji. V letih po drugi svetovni vojni je osamosvojil zdravstveno službo v coni B Svobodnega tržaškega ozemlja; ustanovil je bolnišnične oddelke od Ankarana do Pirana, ustanovil šolo za bolničarke in reševalno postajo v Izoli. Že v gimnaziji se je ukvarjal tudi s slikarstvom in se pozneje v ilustraciji in karikaturi razvil v enega naših pomembnejših akvarelistov. Rodil se je na današnji dan leta 1897 v Trstu.

—–

Na današnji dan leta 1907 se je v Novem mestu rodil arhitekt, urbanist, oblikovalec, pedagog in publicist EDO RAVNIKAR. Med drugim je študiral tudi pri Jožetu Plečniku in pozneje sodeloval z njim pri nekaterih večjih mojstrovih projektih. Po drugi svetovni vojni je projektiral študentsko naselje, kompleks Ferantov vrt in Cankarjev dom v Ljubljani ter hotel Creina v Kranju V arhitekturi je uveljavljal funkcionalistični nazor francoskega arhitekta Le Corbusiera, pri katerem se je nekaj časa izpopolnjeval, in mu dodal osebno poetiko čiste likovnosti.

Za svoje delo je dobil več najpomembnejših slovenskih in jugoslovanskih priznanj, med drugim nagrado mesta Ljubljane, dvakrat Prešernovo nagrado ter Plečnikovo in Herderjevo. Kot vsestransko razgledan poznavalec teorije je bil tudi sam dejaven pri njenem razvoju. Edo Ravnikar sodi v ospredje slovenske sodobne arhitekture, urbanizma in tudi oblikovanja, pripisujejo pa mu tudi pionirsko in temeljno vlogo v razvoju teh umetnostnih področij pri nas.

—–

MATJAŽ  KLOPČIČ  je na visoki tehniški šoli v Ljubljani leta 1962 diplomiral iz arhitekture, nato pa je v Parizu študiral še filmsko režijo. S kratkometražnimi filmi je stopil v slovensko kinematografijo kot svojevrsten ustvarjalec, ki je zlasti v  dokumentarni film vnesel poetične razsežnosti. Njegove prve celovečerne filme “Zgodba, ki je ni”, “Na papirnatih avionih” in “Sedmino” odlikuje izdelan avtorski prijem, s katerim se je uvrstil med vodilne režiserje tako imenovanega novega jugoslovanskega filma in se z njimi uprl socrealističnim in populističnim težnjam v takratni kinematografiji.

V 70-ih letih prejšnjega stoletja, ko je bil zaradi političnih pritiskov razvoj te filmske smeri prekinjen, se je Klopčič ustvarjalno spoprijel s slovensko literaturo in zgodovino. V filmu “Cvetje v jeseni” po Tavčarjevi zgodbi o ljubezni, ki je nesrečna zato, ker je preveč srečna, saj nastopi kot milost za tistega, ki je ne išče več, in kot smrt za tisto, ki jo v svoji angelski milini odkrije, pa sta Polde Bibič in Milena Zupančič ganila na stotisoče filmskih in televizijskih gledalcev.

Sicer pa je Matjaž Klopčič posnel enajst celovečernih filmov ter nekaj televizijskih, kot arhitekt oblikoval scene za svoje kratke filme in zasnoval vrsto filmskih plakatov, napisal številne članke, kritike in eseje o domači in svetovni kinematografiji ter študije o velikanih filma. Tri desetletja je bil redni profesor filmske režije na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo v Ljubljani, leta 2005 pa je postal zaslužni profesor ljubljanske univerze. Med priznanji in nagradami je med drugim prejel dve zlati puljski areni, Badjurovo nagrado za življenjsko delo, leta 1995 kot edini slovenski cineast Prešernovo za življensko delo ter leta 2005 zlati red za zasluge Republike Slovenije, prav tako za življenjsko delo na področju filmskega ustvarjanja. Matjaž Klopčič se je rodil na današnji dan leta 1934 v Ljublani.