EDVARD  VOLČIČ  je iz prava doktoriral leta 1882 na Dunaju, nato je bil sodnik v Žužemberku, Krškem, Ložu in Ljubljani, v Novem mestu pa sodni svétnik. Med drugim se je ukvarjal s slovensko pravno terminologijo, za izdajo zbirke najpomembnejših avstrijskih zakonov v slovenščini pa je sam pripravil nekaj  snopičev. Objavljal je v Slovenskem pravniku, na Dunaju pa je ustanovil knjižnico in pravni odsek pri Akademskem društvu Slovenija. Edvard Volčič se je rodil na današnji dan leta 1858 v Novem mestu.

—–

Na današnji dan leta ¸1884 se je v Opatjem selu na Krasu rodil politik DRAGO MARUŠIČ. Iz prava je doktoriral v Pragi. Pred prvo svetovno vojno je bil v Gorici  starešina Sokola in podpredsednik Narodne prosvete, po njej pa je kot član Jugoslovanskega odbora deloval v Rimu in Združenih državah Amerike. Leta 1923 je v Ljubljani odprl odvetniško pisarno ter postal tajnik Samostojne kmetske stranke in predsednik Zveze gospodarskih zadrug za Jugoslavijo. Po razglasitvi kraljeve diktature je sodeloval v delu vrhovnega zakonodajnega sveta, konec leta 1930 pa je bil imenovan za bana Dravske banovine.

Med drugo svetovno vojno je bil član Osvobodilne fronte, po sklenitvi sporazuma med Titom in Ivanom Šubašićem, predsednikom begunske vlade, pa je kot Titov zastopnik v londonski jugoslovanski vladi postal minister za pravosodje, promet in prosveto. Po vojni se je Drago Marušič med drugim udeležil pariške mirovne konference in postal prvi predsednik Rdečega križa Slovenije.

—–

Zgodovinar JANKO OROŽEN se je rodil na današnji dan leta 1891 v Turjah  pri Rimskih Toplicah. Po poklicu je bil učitelj. Med prvo svetovno vojno se je pridružil prostovoljcem v češki legiji in z njo odšel na solunsko fronto. Leta 1922 je diplomiral na filozofski fakulteti, nato pa kot zgodovinar, slavist in geograf poučeval v Murski Soboti in Celju. Med vojnama je pisal pedagoške razprave in učbenike za zgodovino, geografijo, ruščino in češčino; vsega je  napisal več kot 30 knjig, 170 razprav, člankov in poročil ter 12 učbenikov. Janko Orožen je raziskoval tudi zgodovino Celja ter območij v porečju Savinje in Save.

—–

V Evropi je v 19. stoletju veljalo, da si zares kulturnega naroda brez opere kratko malo ni mogoče predstavljati. Tudi na Kranjskem so sledili temu pravilu in tako je bila na današnji dan leta 1892 v Deželnem gledališču v Ljubljani težko pričakovana premiera lirične opere ali, kot je pisalo na plakatih, “spevoigre v treh dejanjih ´Teharski plemiči´.” Libreto je napisal pesnik in ugledni prevajalec Anton Funtek, glasbo pa naša osrednja glasbena osebnost v 19. stoletju Benjamin Ipavec.

Nastopilo je približno osemdeset pevcev, režiral je Josip Nolli, pod vodstvom Frana Gerbiča je igral orkester slavnega domačega 17. pešpolka, kulise pa sta izdelala cesarsko-kraljeva dvorna gledališka slikarja z Dunaja. Predstava je doživela bleščeč uspeh: ovacije so se začele že po prvem dejanju, ob koncu predstave pa so ob frenetičnem navdušenju občinstva pevci skladatelja Ipavca dvignili na rame.

Še večje navdušenje pa je bilo na ponovitvi, ko si je opero svojega slavnega rojaka ogledalo približno 400 najodličnejših štajerskih rodoljubov. V belo Ljubljano so se pripeljali s posebnim vlakom, okrašenim z narodnimi zastavami ter s celjskim in teharskim grbom. Nekaj pozneje je partituro “Teharskih plemičev”  dobil v roke tudi skladatelj Leoš Janaček, jo ugodno ocenil in ji odprl vrata brnskega gledališča. Češka premiera je bila januarja leta 1895; udeležil se je je tudi skladatelj Ipavec, ki je bil po predstavi deležen številnih čestitk in pohval.