Na začetku 19. stoletja so bili na Kranjskem kaj pogosti spori med gospodarji in njihovimi posli – služabniki, zato je bil na današnji dan leta 1820 obnovljen že precej pozabljeni “poselski red”, ki ga je cesar Jožef II. izdal leta 1787. Določal je, da se mora vsak posel izkazati s pisnim službenim spričevalom, s katerim je bil prijavljen pri oblasteh. Bili so dolžni zvesto opravljati svojo službo, ob nedeljah in praznikih pa so bili lahko prosti, vendar le z gospodarjevim privoljenjem. Ker so se posli radi selili v mesta, v katerih so bile boljše razmere za delo, na kmetih pa je primanjkovalo delovne sile, je bilo bivanje poslov v mestu omejeno na leto dni.
Gospodarjem je red nalagal, naj z njimi ravnajo lepo, jim dajejo primerno hrano in stanovanje ter zaslužek, za katerega so se pogodili, vendar tega niso vedno upoštevali. Da ne bi bilo prepogostih nesporazumov, je bilo določeno, da morajo župani in zemljiški posestniki vsaj enkrat na leto javno prebrati določila poselskega reda. Pozneje so besedilo natisnili v poselskih knjižicah; vanje so gospodarji vpisovali tudi opombe o poslovi pridnosti, poštenosti in pobožnosti.
—–
Ilirizem je bilo južnoslovansko narodno-politično in književno-kulturno gibanje v prvi polovici 19. stoletja. Pojem so prevzeli iz humanističnega zgodovinopisja, njihovo vodilo pa je bila misel o slovanski avtohtonosti na Balkanu; ilirski pomeni južnoslovanski. Izročilo je zaživelo tudi v politiki: Napoleonove ilirske province in avstrijsko kraljestvo Ilirija. Ilirizem se je najbolj razvil na Hrvaškem med močno madžarizacijo in germanizacijo, saj je večina v njem videla možnost za uresničevanje narodne svoobode pa tudi gmotne neodvisnosti. Vodja gibanja Ljudevit Gaj je želel, da se “slovanski bratje v jezikovno-slovstvenem pogledu kolikor mogoče zedinijo”.
Predstavil je idejo o enotnem slovanskem črkopisu in ta je po njem med Južnimi Slovani, ki pišejo v latinici, dobil ime gajica. Gajevo teorijo kulturološke narave pa so na politično raven postavili z idejo o triinpolmilijonskem ilrskem kraljestvu, ki naj bi obsegalo Hrvaško, Slavonijo, Vojno krajino, Dalmacijo, Bosno in Slovenijo, pozneje pa še srbsko, makedonsko in bolgarsko območje. Vendar je Madžarom uspelo prepričati avstrijski dvor, da je ilirizem protiavstrijsko, protihabsburško in prevratno gibanje, zato je bil na današnji dan leta 1843 s kraljevim odlokom prepovedan. Ilirizem je tako izgubil južnoslovanski pomen in ostal zgolj gibanje hrvaškega narodnega preporoda.
—–
Geograf, zgodovinar in speleolog FRANCE HABE je leta 1965 doktoriral na filozofski fakulteti v Ljubljani in se zaposlil na Inštitutu za raziskovanje krasa pri Slovenski akademiji znanosti in umetnosti. Raziskoval je geomorfološke, hidrološke in speleološke značilnosti notranjskega krasa, zlasti v Pivški kotlini, preučeval pa je tudi kras v Črni gori, Romuniji in Ekvadorju. Jamarjem se je pridružil že leta 1926 in se uveljavil v domačem in mednarodnem merilu.
Poglobljeno se je ukvarjal z jamskim turizmom in varstvom krasa ter jam, posebej še s Škocjanskimi jamami. Bil je predsednik Zveze speleologov Jugoslavije in predsednik komisije za varstvo jam in jamski turizem pri mednarodni speleološki zvezi. Objavil je okrog 150 strokovnih prispevkov in nekaj monografij, v speleologiji in krasoslovju pa se je uveljavil tudi kot fotograf. Geograf in zgodovinar France Habe se je rodil na današnji dan leta 1909 na Vrhniki.