Na današnji dan leta 1348 je Ziljsko dolino na Koroškem prizadel zelo močan potres; bila je nedelja in zemlja se je stresla okoli pete ure popoldne. Kronisti tistega časa so na široko opisovali grozo in razdejanje, ki ju je povzročil. Najhuje je bilo v Ziljski dolini: podor s pobočij Dobrača – te rane so dobro vidne še dandanes – je zajezil Ziljo in ta je poplavila dolino 30 metrov visoko. Pod vodo je bilo najmanj 17 vasi; vsi prebivalci in živina so se utopili v visoki vodi. Cerkveni zvonovi so zvonili sami od sebe, razdejanih je bilo 26 mest in več kot 40 gradov; ti so se na hribih in gričih ob Dravi in Zilji rušili kot bi bili iz papirja.
Najhuje je bilo v Beljaku, kjer so se – razen nekaj lesenih koč – sesule skoraj vse hiše. Največ ljudi je izgubilo življenje v cerkvi med popoldansko službo božjo, razdejanje pa je bilo še večje, saj so kmalu po potresu izbruhnili še požari. Ta potres pred 669-imi leti je bilo čutiti na skoraj treh četrtinah današnje Slovenije, v zgornji dolini Save in v zgornjem delu Posočja pa je imel moč med 9. in 10. stopnjo po evropski lestvici.
—–
Slovarnik, slovničar in prevajalec HIPOLIT NOVOMEŠKI se je rodil pred 350-imi leti v Novem mestu. Kot lektor filozofije je deloval v mariborskem in graškem samostanu, kot lektor bogoslovja pa v ljubljanskem. Bil je predstojnik kapucinskih samostanov v Kranju, Novem mestu in Ljubljani. Med drugim je napisal slovar Dictionarium trilingue, ki je sicer ostal v rokopisu, vendar je močno vplival na Marka Pohlina in poznejše slovarnike. Hipolit Novomeški je za ponatis pripravil tudi Bohoričevo Slovnico in ohranil del njegovega rodoljubnega uvoda.
—–
Narodni buditelj, pesnik in pripovednik, monsignor IVAN TRINKO ZAMEJSKI se je rodil na današnji dan leta 1863 v Spodnjem Trčmunu v Beneški Sloveniji, v gorski vasici na jugozahodnem pobočju Matajurja. Bil je profesor matematike in prirodoslovja v videmskem nadškofijskem semenišču, pozneje pa je postal njegov prefekt. Študiral je še filozofijo, ruščino, poljščino in češčino. Od leta 1889 je predaval filozofijo in italijanščino na gimnaziji in kmalu prevzel še stólico filozofije na liceju, ki jo je obdržal do upokojitve leta 1942.
Ivan Trinko je pisal tudi pesmi in jih je objavljal v Ljubljanskem zvonu in drugih slovenskih revijah, leta 1897 pa jih je izdal v knjižni obliki v Gorici. Pesmi so neposredno nagovarjale slovenske rojake. V besedilu “Naši paglavci”, ki je izšlo v Gorici leta 1929, je bralcem bolje približal razmere, v katerih so živeli Slovenci v benečanskih hribovskih vaseh. Podobno je v zemljepisnih zapiskih prikazal življenje v Reziji in nadiških dolinah. Pisal je tudi znanstvene eseje ter spomenice in politične dokumente, v katerih se je zavzemal za pravice beneških Slovencev.
Zaradi neutrudnega prizadevanja za ohranitev nacionalnih značilnosti rojakov se je monsignorja Trinka oprijel vzdevek “oče Beneških Slovencev”, saj jim je znal vliti samozavest in ponos pripadnosti. Ivan Trinko je kot posrednik med slovensko in italijansko literaturo prevajal Prešerna, izdal slovnico slovenskega jezika v italijanščini ter napisal tudi več poljudnoznanstvenih razprav.