Začetnik modernega turizma in zdraviliškega delovanja na Bledu, Švicar ARNOLD RIKLI, se je po hidropatskih načelih najprej zdravil sam, leta 1852 pa je prišel okrevat na Bled. Kraj mu je postal tako všeč, da se je čez nekaj let kar za stalno naselil tam in ustanovil “Naravni zdravilni zavod za heliohidroterapijsko zdravljenje”. Na zdraviliško stavbo je napisal: “Voda seveda koristi, še več pa zrak in največ svetloba.”
To so bili trije osnovni elementi Riklijeve tako imenovane “atmosferske kure”. V programu je imel tudi kopanje; moški in ženske so se kopali ločeno v posebnih kadeh. Sončenje je bilo obvezno, k zdravljenju pa sta sodili še vegetarijanska prehrana in masaža. Priporočal je hojo z bosimi nogami po travi in prepovedoval modna oblačila. Domačini so ga seveda gledali bolj postrani, saj je svoje goste vodil okoli napol oblečene – to je bilo v tistih časih drzno in spotakljivo.
Za to zračno zdravljenje z uporabo svetlobnih in sončnih kopeli je v bližini sedanjega grajskega kopališča postavil 34 zračnih ut z enim ali dvema ležiščema. Vhodni del so zagrinjali z zavesami, a le ponoči. Tako so se gostje lahko naužili svežega zraka in lepega razgleda. Rikli je kmalu zaslovel in po letu 1870 je Bled vse bolj postajal ne samo zdraviliški, ampak tudi turističen kraj. Svojo metodo zdravljenja je razložil v posebni knjižici, ki je izšla v Ljubljani leta 1857 in znova deset let pozneje.
V obdobju njegovega delovanja na Bledu je dunajska vlada ustanovila zdraviliško komisijo, ki je skrbela za propagando in turistične informacije ter za zabavo in družabno življenje gostov. Leta 1903 so Bled na veliki mednarodni razstavi zdraviliških krajev na Dunaju ovenčali z zlato medaljo, tri leta pozneje pa so mu namenili še uradno priznanje kot pomembnemu turističnemu kraju cesarske Avstrije. Začetnik modernega turizma in zdraviliškega delovanja na Bledu, Arnold Rikli, se je rodil na današnji dan leta 1823 v Wangnu ob Aari v Švici.
—–
Teolog in društveni delavec BOŽIDAR TENSUNDERN je študiral bogoslovje v Vipavi. Tam se je naučil slovenščine, posvečen pa je bil leta 1912 v Műnstru v Nemčiji. Služboval je med Slovenci v Westfaliji: v Hővlu in Gladbecku, v katerem je s Slovenskim društvom svete Barbare ustanovil Bratovščino svetega rožnega venca in leta 1926 vpeljal slovensko šolo; ta je z branjem, petjem in recitali med mladimi utrjevala slovenski jezik. Nacistična oblast mu je leta 1938 prepovedala delovanje med Slovenci in ga premestila. Leta 1973 so v Celovcu izšli njegovi spomini z naslovom “Vestfalski Slovenci”. Božidar Tensundern se je rodil na današnji dan leta 1890 v Gronauu v Nemčiji.
—–
Jezikoslovec, romanist in leksikograf ANTON GRAD se je rodil na današnji dan pred 110-imi leti v Ljubljani. Leta 1930 je diplomiral iz francoščine in književnosti ter primerjalne slovnice romanskih jezikov, pozneje pa še iz italijanskega jezika in književnosti ter iz angleškega jezika; iz tega je leta 1931 tudi doktoriral. Poučeval je na gimnazijah v Kočevju in Ljubljani, potem pa je bil profesor za romanske jezike na ljubljanski filozofski fakulteti in dve leti njen dekan.
Leta 1981 je bil imenovan za zaslužnega profesorja ljubljanske univerze. Pisal je učbenike za francoščino in angleščino, sodeloval je pri pisanju velikega angleško-slovenskega slovarja in je avtor slovensko-angleškega. Kot avtor je sodeloval tudi pri nastajanju drugih slovarjev, med njimi špansko-slovenskega in slovensko-španskega; z zadnjima velja jezikoslovec, romanist in leksikograf Anton Grad za pionirja hispanistike na Slovenskem.