Najstarejši dokument, ki omenja kopališče v Ljubljani, je iz leta 1260. To je listina koroškega vojvode Ulrika, ki je gornjegraškim benediktincem podaril hišo in kopališče v Ljubljani. Datum 9. marec 1537 pa nosi listina, ki omenja kopališče na Novem trgu, v bližini današnjega lokala Zlata ladjica. To naj bi bilo “zgornje kopališče”, “spodnje” pa je bilo nekje na današnjem Vodnikovem trgu. Med Ljubljančani so bila kurjena javna kopališča tako priljubljena, da so v času, ko so jih drugod zaradi širjenja nalezljivih bolezni zapirali, v mestu slavnostno odprli še četrto. V dobi baroka in rokokoja, ko je prišla moda napudranih lic in pričesk, so javna kopališča začela propadati. Puder in voda se pač izključujeta, zato sta bili bogatim ljudem in plemstvu za snago telesa dovolj le mokra brisača in kolonjska voda.
—–
Zgodovinarka in bibliotekarka MELITA PIVEC STELE je napisala temeljno delo o gospodarstvu Napoleonovih Ilirskih provinc. Rodila se je na današnji dan leta 1894 na Dunaju; tam je leta 1919 diplomirala iz zgodovine, doktorirala pa leta 1931 v Parizu iz gospodarskega prava. Pripadala je prvi generaciji slovenskih izobraženk. Od leta 1920 do leta 1950 je bila višja bibliotekarka v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani, od leta 1951 pa sodelavka Inštituta za zgodovino Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Melita Pivec Stele je prejela tudi Čopovo diplomo.
—–
Dramatik, pripovednik in režiser JOŽE TOMAŽIČ je leta 1924 končal učiteljišče v Mariboru in bil nato učitelj in šolski upravitelj. Med drugo svetovno vojno je igral v Drami Slovenskega narodnega gledališča v Ljubljani, po njej pa poučeval na gimnaziji v Celju, kjer je tudi igral in režiral ter v Črnomlju in na Jesenicah. Tu je po upokojitvi postal upravnik Gledališča Tone Čufar. Mladinska pripovedna besedila, ki temeljijo predvsem na pohorskem ljudskem izročilu, je objavljal že pred drugo svetovno vojno, pozneje pa se je posvetil mladinski in ljudski igri, dramatiziral pa je tudi pripovedna dela Josipa Jurčiča. Jože Tomažič se je rodil na današnji dan leta 1906 na Velikem Tinju na Pohorju.
—–
Sociolog in politik JOŽE PUČNIK je leta 1958 na filozofski fakulteti v Ljubljani diplomiral iz filozofije in svetovne književnosti ter se ne njej zaposlil kot asistent. Po nekaj letih je bil kot avtor kritičnih razprav v »Reviji 57« zaradi sovražne propagande obsojen na devet let zapora. Po pogojnem odpustu je začel dopisovati v »Perspektive«, bil znova aretiran in po prestanem zaporu je leta 1966 odšel v Zvezno republiko Nemčijo.
Ker mu je bila diploma ob aretaciji odvzeta, je leta 1971 na univerzi v Hamburgu doktoriral iz sociologije, pedagogike in filozofije ter postal višji akademski svetnik. Leta 1989 je sodeloval pri ustanavljanju Socialdemokratske zveze (pozneje se je preimenovala v Socialdemokratsko stranko) in bil štiri leta njen predsednik. Predsedoval je tudi Demokratični opoziciji Slovenije in bil leta 1990 njen kandidat na volitvah za predsednika republike, dve leti pozneje pa je bil izvoljen za poslanca Državnega zbora Republike Slovenije. Jože Pučnik je poleg številnih strokovnih člankov v Nemčiji in pretežno političnih v Sloveniji objavil tudi knjigi »Članki in spomini« ter »Kultura, družba in tehnologija«. Leta 2006 je bil odlikovan z redom Republike Slovenije za izredne zasluge. Rodil se je na današnji dan leta 1932 v Črešnjevcu pri Slovenski Bistrici.